V tej objavi na blogu bomo preučili etične odgovornosti, ki jih morajo imeti znanstveniki in inženirji, na podlagi razprav o vrednostni nevtralnosti znanosti in tehnologije.
Z internetno povezavo lahko kupite stvari v nakupovalnem središču na drugi strani sveta in v pol dneva poletite kamor koli. Uživamo v tehnologiji, ki je bila pred samo 100 leti nepredstavljiva, znanost in tehnologija pa bosta v prihodnosti postali še bolj del našega življenja. Toda ko znanost in tehnologija postajata vse bolj del našega življenja, postajajo stranski učinki tehnologije vse resnejši. Uhajanje osebnih podatkov prek interneta je nekaj običajnega, odvisnost od interneta zaradi prekomerne uporabe interneta pa je resen družbeni problem. Poleg tega toplogredni plini, ki jih oddajajo prevozna sredstva, kot so letala, povzročajo globalno segrevanje in ogrožajo okolje. Čeprav so glavni vzrok za to škodo uporabniki tehnologije, so lahko odgovorni tudi znanstveniki in inženirji, saj je bil njihov tehnološki razvoj izhodišče škode. Ali bi morali biti v tem primeru znanstveniki in inženirji odgovorni za težave, ki jih povzročajo tehnologije, ki jih razvijajo? Če je tako, kakšno stališče bi morali znanstveniki in inženirji zavzeti do prihodnjega tehnološkega razvoja in kakšne družbene sisteme bi bilo treba vzpostaviti za njihovo podporo?
Da bi odgovorili na ta vprašanja, moramo najprej razpravljati o vrednostni nevtralnosti tehnologije. Vrednostna nevtralnost tehnologije ima dva glavna pomena. Eden je filozofski, drugi pa se nanaša na interakcijo med družbo ter znanostjo in tehnologijo. S filozofskega vidika tisti, ki zagovarjajo vrednostno nevtralnost, trdijo, da je tehnologija disciplina, ki se ukvarja z dejstvi, tako kot znanost, in zato ni povezana z našimi subjektivnimi vrednostnimi sodbami. Ta argument je očitno napačen, če upoštevamo slovarsko definicijo tehnologije. Tehnologija je opredeljena kot »proces uporabe znanstvene teorije, da bi bili naravni predmeti uporabni v človeškem življenju«. Z drugimi besedami, tehnologija ni zgolj znanje, temveč koncept, ki vključuje proces njene uporabe, zato vrednostne sodbe neizogibno pridejo v poštev pri ugotavljanju, ali so učinki tehnologije uporabni v človeškem življenju. Zato v filozofskem smislu tehnologija ni vrednostno nevtralna.
Drugič, obstaja stališče, da sta znanost in tehnologija vrednostno nevtralni, ker nimata nobene družbene ideologije ali politične narave. S tega vidika so etična vprašanja, kot je zloraba tehnologije, odgovornost družbe ali politikov, ki to tehnologijo uporabljajo, znanstveniki in inženirji pa bi se morali osredotočiti le na razvoj tehnologije. Vendar pa so znanstveniki in inženirji v procesu razvoja tehnologije neizogibno pod ekonomskim in političnim vplivom, ti vplivi pa se neposredno odražajo v znanosti in tehnologiji. Poglejmo si ekonomski vpliv. V dobi kapitalizma so znanstveniki in inženirji neizogibno neposredno ali posredno pod vplivom kapitala oziroma kapitalistov. Razvoj tehnologije neizogibno povzroča stroške in da bi pokrili te stroške, znanstveniki in inženirji razvijajo tehnologijo v smeri, ki jo želi kapital. Poleg tega so se z napredkom znanosti povečali stroški razvoja znanosti in tehnologije, odvisnost od kapitala pa je seveda postala večja. Zato se znanost in tehnologija razvijata za določene skupine ali namene pod jarmom kapitala. Pri razvoju novih zdravil dejstvo, da se v razvitih državah izvaja več raziskav o relativno manj smrtonosnih boleznih kot o endemičnih boleznih, ki v državah v razvoju zahtevajo nešteto življenj, jasno kaže na odvisnost tehnologije od kapitala. Zdaj pa si poglejmo politični vpliv. V 20. stoletju je človeštvo doživelo revolucijo znanja, ki je vodila do tehnoloških inovacij. Posledično je tehnologija sama postala vir nacionalne in družbene konkurenčnosti, človeška družba pa je postala »družba, ki temelji na znanju«, v kateri znanstveno znanje ustvarja vrednost in napreduje družbo. Zato so številne države sprejele politike, ki znanstvenikom in inženirjem naročajo razvoj specifičnih tehnologij, pri tem pa so se v tehnologijo vključili tudi politični cilji. To pojasnjuje, zakaj so se tehnologije jedrske fisije in raziskovanja vesolja v preteklosti razvijale veliko hitreje kot druge tehnologije. Zato je težko gledati na znanost in tehnologijo kot na brez ideologije in politike, prav tako pa je nemogoče vzpostaviti njuno vrednostno nevtralnost.
Do sedaj smo preučili dva pomena vrednostne nevtralnosti znanosti in tehnologije ter ugotovili, da tehnologija ni vrednostno nevtralna v nobenem od teh pojmov. Če je jasno, da tehnologija ni neodvisna od družbe, temveč vpliva nanjo in je od nje odvisna, potem je treba v današnji tehnološko prevladujoči družbi poudariti družbeno odgovornost znanstvenikov in inženirjev, ki ustvarjajo tehnologijo. Kakšne odgovornosti imajo torej znanstveniki in inženirji? Njihova najpomembnejša odgovornost je izboljšanje kakovosti človeškega življenja s tehnologijo. Ker pa je tehnologija zasnovana tako, da na nek način izboljša kakovost človeškega življenja, se morajo znanstveniki in inženirji bolj osredotočiti na situacije, v katerih lahko njihova tehnologija nenamerno škoduje ljudem. Razlog, zakaj tehnologija, ustvarjena za koristnost človeškega življenja, paradoksalno poslabša kakovost človeškega življenja, je ta, da je tehnologijo mogoče povezati z različnimi etičnimi vprašanji. Na primer, biotehnologija, ki uporablja človeške genetske informacije in embrionalne matične celice, je postala kontroverzna zaradi svoje neposredne povezave z bioetiko, razvoj interneta pa je sprožil etična vprašanja glede uhajanja osebnih podatkov in avtorskih pravic. Da bi rešili ta vprašanja, je treba dati prednost prizadevanjem posameznih znanstvenikov in inženirjev. Zato je treba temeljito preučiti proces, skozi katerega so nastajale težave, ki jih je v preteklosti povzročala tehnologija, in na podlagi tega si je treba ustvariti navado, da upoštevamo etična vprašanja, ki jih lahko povzroči trenutno razvijajoča se tehnologija. Poleg tega je treba za ohranitev objektivnosti spodbujati kulturo razprave o etičnih vprašanjih med raziskovalci na istem področju.
Vendar pa obstajajo različne težave pri posameznih znanstvenikih in inženirjih, ki čutijo in izvajajo takšno etično odgovornost. Prvič, sodobna znanost in tehnologija se razvijata s sodelovanjem znanstvenikov in inženirjev na različnih področjih. Na primer, ni pretiravanje reči, da so obsežni raziskovalni projekti, kot je projekt razvoja pospeševalnika delcev, ki je bil pomemben korak k odkritju Higgsovega delca, omogočeni s skupnimi prizadevanji znanstvenikov in inženirjev z vsega sveta. Ko pa se toliko ljudi zbere, da bi izvajali raziskave, ni le težko kogar koli poklicati na odgovornost, ko se pojavijo etična vprašanja, ampak so posamezni znanstveniki tudi nagnjeni k temu, da padejo v past prepričanja, da niso odgovorni. Drugič, večina znanstvenikov in inženirjev je zaposlenih v vladnih agencijah ali zasebnih raziskovalnih inštitutih. Zato, tudi če čutijo etično odgovornost, njihovo osebno varnost določa njihov delodajalec, zato se znanstveniki in inženirji, ko so njihove dolžnosti kot zaposleni v nasprotju z njihovimi etičnimi odgovornostmi, ne bodo mogli zlahka odločiti za slednje. Z drugimi besedami, znanstveniki in inženirji so v položaju, ko jim je težko delovati kot prijavitelji nepravilnosti. Tretjič, ko znanost in tehnologija postaneta pomemben del družbe, je težko preprečiti uporabo te tehnologije, ko se pojavijo etična vprašanja. Če je uporaba interneta prepovedana, ker povzroča uhajanje osebnih podatkov, bo to povzročilo še večji družbeni kaos.
Zato morajo biti vzpostavljeni družbeni sistemi za premagovanje zgoraj omenjenih težav. Prvič, za razjasnitev odgovornosti so potrebna družbeno sprejemljiva načela za porazdelitev odgovornosti. Poleg načela, da se več odgovornosti prenese na družbeno sprejete nadrejene, je smiselno, da tehniki, ki so bližje fazi uporabe kot osnovni fazi, nosijo večjo odgovornost glede tehničnih vidikov. Vendar to ne pomeni, da tehniki na osnovni stopnji niso odgovorni. V mnogih primerih je na osnovni stopnji znanosti in tehnologije negotovo, kako bodo rezultati njihovih raziskav uporabljeni in kakšni rezultati bodo doseženi. Zato so znanstveniki in inženirji na osnovni stopnji odgovorni, da temeljito preučijo, kako se njihove individualne raziskave ujemajo s splošnim kontekstom raziskav in kako jih je mogoče uporabiti v prihodnosti, ter na podlagi tega svetujejo znanstvenikom in inženirjem na poznejših stopnjah. Poleg tega bi morali imeti znanstveniki in inženirji možnost, da odgovorno spregovorijo, ko prepoznajo etična vprašanja. V ta namen je bistvena celovita mreža socialne varnosti za prijavitelje nepravilnosti. Čeprav trenutno obstaja zakon, imenovan Zakon o zaščiti žvižgačev, obstaja veliko primerov, ko so žvižgači kaznovani iz razlogov, ki niso zgolj prijavljanje nepravilnosti, in obstajajo pozivi k izboljšavam sistema. Nenazadnje menim, da bi bilo treba etična vprašanja v zvezi s tehnologijami, ki že zasedajo pomembno mesto v družbi, reševati na družbeni ravni z vladno politiko. Vendar pa je v tem procesu treba aktivno uporabljati sistem konferenc državljanov o soglasju. Državljanska skupščina je sistem, podoben forumu, v katerem navadni državljani, izbrani kot porotniki na sodišču, izmenjujejo mnenja s strokovnjaki o znanstvenih in tehnoloških temah, dosežejo soglasje med seboj in to soglasje odražajo v procesu oblikovanja politik. Prednost tega pristopa je, da zmanjšuje negativne učinke izvajanja politik, saj politik o znanosti in tehnologiji ne odloča zgolj vlada, temveč odražajo tudi mnenja državljanov. Poleg tega je sistem konferenc državljanov o soglasju pozitiven, saj ozavešča o etičnih vprašanjih, povezanih s tehnologijo, ne le znanstvenike in inženirje, temveč tudi širšo javnost, s čimer krepi družbeno učenje o etičnih vprašanjih določenih tehnologij in omogoča državljanom, da sami zmanjšajo škodo, ki jo povzročajo takšne tehnologije.
Tehnologija spreminja družbo, družba pa posledično vpliva na razvoj tehnologije. Vse te procese posredujejo znanstveniki in inženirji. Zato morajo v sodobni družbi, kjer znanost in tehnologija določata smer družbenega razvoja, imeti znanstveniki in inženirji občutek etične odgovornosti. Ta občutek odgovornosti se lahko v celoti uresniči le, če ga podpirajo družbene institucije. Če si bomo prizadevali reševati etična vprašanja na podlagi natančnih vpogledov v odnos med družbo in tehnologijo, bo človeška družba lahko uživala v pozitivnih vidikih tehnologije, hkrati pa zmanjšala njene negativne učinke.
