Ta objava na blogu preučuje koncept in tehnično osnovo severovzhodnoazijskega super omrežja ter njegove morebitne politične posledice za regionalno varnost in sodelovanje.
V zadnjem času se veliko razpravlja o super omrežju severovzhodne Azije. Super omrežje severovzhodne Azije je projekt, katerega cilj je učinkovito upravljanje električne energije s proizvodnjo električne energije v Mongoliji in Rusiji, ki sta bogati s čistimi energetskimi viri, kot so sončna, vetrna in hidroenergija, ki se od regije do regije zelo razlikujejo, in dobavo električne energije Južni Koreji, Kitajski in Japonski. Kaj torej točno je tehnologija super omrežij?
Superomrežje je tehnologija, ki povezuje pametna omrežja med državami, tako da si lahko več držav deli električno energijo. Pametno omrežje je strateško omrežje naslednje generacije, ki obstoječim elektroenergetskim omrežjem dodaja informacijsko in komunikacijsko tehnologijo (IKT), da omogoči dvosmerno izmenjavo informacij o proizvodnji in porabi energije v realnem času, s čimer se poveča energetska učinkovitost. Superomrežja se imenujejo tudi »megaomrežja« ali »celinska omrežja«, ker se ukvarjajo predvsem s celinskimi elektroenergetskimi omrežji in uporabljajo predvsem obnovljive vire energije, kot sta sončna in vetrna energija. Med trenutno obravnavanimi superomrežji so najpogosteje omenjena tri »nordijsko superomrežje«, »južnoevropsko superomrežje« in »afriško superomrežje«.
Ker so superomrežja tehnologije, ki povezujejo električna omrežja med državami, je tehnologija visokonapetostnega enosmernega toka (HVDC) najpomembnejša komponenta. HVDC je tehnologija prenosa električne energije naslednje generacije, ki pretvarja izmenični tok (AC), ki ga proizvajajo elektrarne, v enosmerni tok (DC), ga prenaša tja, kjer je potreben, in ga nato pretvori nazaj v izmenični tok, preden ga dobavijo potrošnikom. Razlog za pretvorbo v enosmerni tok je, da ima enosmerni tok prednost manjših izgub moči med prenosom kot izmenični tok in ga je mogoče zgraditi brez omejitev razdalje. Za razliko od izmeničnega toka enosmerni tok ne ustvarja elektromagnetnih polj, zato iz daljnovodov nastane manj elektromagnetnih valov. V zvezi s HVDC korejska elektroenergetska korporacija izvaja svoj prvi pilotni projekt v Koreji, ki povezuje Dangjin v Chungcheongnam-doju z Godeokom v Gyeonggi-doju. Tehnologija podmorskih kablov je prav tako bistvena za povezovanje električnih omrežij med državami. Korejska elektroenergetska korporacija je pred tem zgradila dva podmorska daljnovoda HVDC, ki povezujeta otok Jeju in celino. Vendar pa pogoste okvare na pretvorbenih postajah zahtevajo razvoj tehnologije, ki lahko zadostno preveri varnost. Poleg tega obstaja v primeru severovzhodnoazijskega super omrežja možnost, da se bo spodbudilo izjemno dolgo povezovalno omrežje dolžine 1,200 km, zato je treba raziskati tudi tehnologijo za povečanje omejitve prenosne razdalje.
V severni Evropi je raven tehnologije HVDC in tehnologije podmorskih kablov bistveno višja kot v Južni Koreji. Medsebojno povezovanje elektroenergetskih omrežij med državami se je začelo leta 1915, leta 2008 pa je bilo čez morje povezano 583 km dolgo podmorsko elektroenergetsko omrežje. Na podlagi te tehnološke zmogljivosti so obalne države Severnega morja, kot so Nemčija, Združeno kraljestvo, Francija, Belgija, Nizozemska, Luksemburg, Danska, Švedska, Irska in Norveška, leta 2009 ustanovile organizacijo za promocijo projekta z imenom Prijatelji superomrežja (FOSG) in začele promovirati projekt severnoevropskega superomrežja. Junija 2016 so sprejele »Deklaracijo o politiki sodelovanja na področju energetike v regiji Severnega morja«, da bi ponovno potrdile podporo in zavezanost sodelujočih držav in Evropske unije (EU) k promociji projekta. Do februarja 2018 se je 16 podjetij dogovorilo za izgradnjo superomrežja. Regije, povezane prek nordijske supermreže, bodo od leta 2020 naprej oskrbovane predvsem z vetrno in hidroelektrarno z obale Severnega morja. Projekt bo potekal v treh fazah (1. faza leta 2020, 2. faza leta 2030 in 3. faza leta 2050) in bo na koncu evropskemu trgu z električno energijo zagotovil 500 GW električne energije. Severnoevropska supermreža napreduje gladko, zahvaljujoč močni politični volji sodelujočih držav ter učinkovitemu in preglednemu delovanju namenske organizacije, ustanovljene za promocijo projekta.
O projektu Severovzhodnoazijsko super omrežje (Northeast Asia Super Grid) se razpravlja že od konca devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko sta Rusija in Južna Koreja predlagali projekt NEAREST (Northeast Asian Electrical System Ties), vendar je bil projekt zaradi različnih razlogov, vključno s pomanjkanjem namenske organizacije in napetostmi na Korejskem polotoku, odložen. Na Japonskem je predsednik SoftBank Masayoshi Son predlagal »Asia Super Grid« za rešitev pomanjkanja električne energije po jedrski nesreči v Fukušimi, vendar zaradi privatizacije trga z električno energijo na Japonskem vlada projektov, povezanih s super omrežji, ne priznava kot poslovne projekte med operaterji in ne sprejema nobenih celovitih ukrepov. Namesto tega v različnih razpravah, povezanih s super omrežji, sodeluje zasebno podjetje SoftBank. Čeprav je severovzhodnoazijsko super omrežje še vedno v konceptualni fazi, se razmere izboljšujejo, saj Rusija in Kitajska aktivno delata na reševanju neravnovesij v gospodarskem razvoju in domači oskrbi z energijo. Korejska korporacija za elektroenergetiko in Kitajska državna omrežna korporacija sta podpisali memorandum o sporazumu (MOA) o povezavi južnokorejskega in kitajskega elektroenergetskega omrežja, KEPCO, Kitajska državna omrežna korporacija (SGCC), japonska SoftBank in ruska Rosseti pa so prav tako podpisali memorandum o soglasju (MOU) o medsebojni povezavi elektroenergetskih omrežij. Čeprav obstajajo različni načrti, odvisno od vodilnih organizacij in držav, je splošni okvir, da si Južna Koreja, Kitajska in Japonska delijo električno energijo, proizvedeno v puščavi Gobi v Mongoliji, in ruske vire čiste energije. Potencialni obseg proizvodnje električne energije z uporabo naravnih virov, kot sta vetrna in sončna energija, na območju puščave Gobi je ocenjen na 1990 GW. (Največja dnevna poraba električne energije v Južni Koreji je 1,300 GW.)
Južnokorejska vlada je pokazala pozitivno stališče, saj je na Vzhodnem gospodarskem forumu predstavila severovzhodnoazijsko super omrežje in celo ustanovila Odbor za severno gospodarsko sodelovanje, svetovalni organ, ki je neposredno podrejen predsedniku za promocijo severovzhodnoazijskega super omrežja. Leta 2017 je KEPCO s China State Grid Corporation (SGCC) in japonsko banko SoftBank izvedel predhodno študijo izvedljivosti o medsebojni povezavi elektroenergetskih omrežij Južne Koreje, Kitajske in Japonske ter ugotovil, da ni tehničnih težav in da je mogoče zagotoviti ekonomsko izvedljivost. Če bo super omrežje vzpostavljeno v času, ko se delež obnovljivih virov energije povečuje, bo mogoče obnovljivo energijo oskrbovati stabilneje in ceneje. Poleg tega se pričakuje, da se bodo razmere v severovzhodni Aziji, kjer se prepletajo različni interesi, ublažile, saj bodo države upoštevale stališča druga druge.
Kot taka so super omrežja pomembna tehnologija, ki lahko prispeva k sodelovanju med državami in ohranjanju stabilnosti, ne le k reševanju energetskih problemov. Če bo super omrežje severovzhodne Azije v prihodnosti uspešno vzpostavljeno, bo to močno prispevalo ne le k energetski varnosti severovzhodne Azije, temveč tudi k njeni politični in gospodarski stabilnosti. V ta namen mora vsaka država še naprej sodelovati in si prizadevati za reševanje tehničnih, gospodarskih in političnih vprašanj.
