V tej objavi na blogu si bomo ogledali, kako se s pomočjo poskusa z marshmallowom oblikuje otrokova sposobnost odlaganja zadovoljstva in kako to vpliva na njihovo dolgoročno življenje.
Psihologinja Michelle je izvedla poskus otroške samokontrole. Skupino štiriletnih otrok je vzela v sobo, jim dala penico in jim rekla, da če bodo počakali, da se vrne, ne da bi jo pojedli, bodo za nagrado dobili še eno. Nekateri otroci so penico pojedli takoj, ko je učiteljica odšla, nekateri so jo pojedli na polovici, nekateri pa so počakali do konca. Ko so otroke, ki so sodelovali v tem poskusu, 4 let pozneje ponovno videli, so tisti, ki so čakali dlje, pokazali višji akademski uspeh in večje zadovoljstvo z življenjem. Dr. Mischel je vedenje, ki so ga otroci pokazali v tem poskusu, namreč sposobnost odlašanja s takojšnjim zadovoljstvom ali nagradami in prenašanja frustracije, ki se pri tem pojavi, poimenovala »odloženo zadovoljstvo«.
Sposobnost odlašanja z zadovoljstvom pomeni več kot le samokontrolo. Igra pomembno vlogo v različnih vidikih življenja in je neposredno povezana s posameznikovo sposobnostjo doseganja dolgoročnih ciljev. V sodobni družbi smo nenehno v skušnjavi iskanja takojšnjega zadovoljstva, v takšnem okolju pa postaja sposobnost samokontrole in zasledovanja dolgoročnih ciljev vse pomembnejša.
Psihoanalitična teorija nakazuje, da se sposobnost odlašanja z zadovoljstvom pojavi, ko načelo realnosti ega, ki upošteva koristnost, prevlada nad načelom užitka ida, ki sledi impulzivnim željam. Med razvojem sposobnost odlašanja z zadovoljstvom oblikuje moč želje ega po zatiranju impulzov in ne kulturni vplivi. Ko otroci odraščajo in razvijajo spontano samokontrolo, se razvija tudi njihova sposobnost odlašanja z zadovoljstvom. Starši in učitelji imajo v tem procesu zelo pomembno vlogo. Otrokom lahko zagotovijo dosledna pravila in meje ter jim pomagajo pri rasti z zagotavljanjem pozitivne spodbude in podpore.
Teorija kognitivnega razvoja pojasnjuje, da se otroci odločajo za takojšnje nagrade, ker ne morejo upoštevati vrednosti odloženih nagrad. Ta teorija meni, da je krepitev sposobnosti odlašanja z zadovoljstvom odraz otrokove kognitivne rasti. Z drugimi besedami, ko se otroci po določenem času soočijo z izbiro med majhno takojšnjo nagrado in večjo nagrado, se izboljša njihova kognitivna sposobnost hkratnega upoštevanja obeh vidikov, torej njihova sposobnost strukturiranja dogodkov in razumevanja realnosti. S tem se otroci naučijo nadzorovati svoje trenutne želje za dolgoročne cilje.
Kako torej teorija socialnega učenja gleda na sposobnost odlašanja z zadovoljstvom? Po tej teoriji se otroci s socialno okrepitvijo naučijo, da je odlašanje z zadovoljstvom bolj dragoceno in primerno. Zlasti pričakovanje ali zaupanje, da bodo odložene nagrade uresničene, je v veliki meri odvisno od preteklih izkušenj z izpolnjevanjem obljub. Poleg neposrednih osebnih izkušenj se lahko sposobnosti odlašanja z zadovoljstvom naučimo tudi z opazovanjem vedenja socialnih modelov, kot so vrstniki, starši in učitelji. Vloga socialnih modelov je v tem procesu zelo pomembna. Z demonstracijo pozitivnega vedenja otrokom omogočajo, da ga posnemajo in ponotranjijo.
Študije o sposobnosti odlašanja zadovoljstva kažejo, da se temelji za posameznikov akademski uspeh in socialno prilagajanje oblikujejo že v zgodnji mladosti. V današnji družbi, ki je polna škodljivih dražljajev, je pomembno, da otroke vzgajamo za nadzor nad njihovimi impulzi ter ponotranjimo vrednote, usmerjene v prihodnost in dosežke. Zato lahko rečemo, da je sposobnost odlašanja zadovoljstva razvojna naloga, ki jo je treba razviti že v otroštvu. Da bi razvili otrokovo sposobnost odlašanja zadovoljstva, sta potrebna dosledna vzgoja in vodenje tako doma kot v šoli. S tem se bodo otroci naučili samokontrole in bodo poleg tega sposobni živeti uspešno in zadovoljno življenje kot odrasli.
