V tej objavi na blogu bomo preučili veljavnost sistema zaustavitve, s poudarkom na njegovi učinkovitosti, stranskih učinkih in vplivu na svobodo in pravice mladih.

Polemika in nepravičnost sistema zaustavitve

V zadnjem času se je na internetu pojavila polemika glede »sistema zaustavitve«. Glede na članek v korejskem časopisu, objavljen 14. oktobra, so se pojavile trditve, da je moral korejski profesionalni igralec, ki je sodeloval na francoskem turnirju v igri »StarCraft 2«, utrpeti nepravični poraz zaradi »sistema zaustavitve« svoje države. Zadevni profesionalni igralec je star komaj 15 let, zaradi česar je podvržen »sistemu zaustavitve«, in trdi, da se je moral tekmovanju odpovedati, čeprav je zastopal Južno Korejo. Po poročanju o tem incidentu se je ponovno razplamtela polemika o legitimnosti »sistema zaustavitve«.

Definicija in ozadje sistema za zaustavitev

»Sistem zaustavitve« je sistem, vzpostavljen za preprečevanje odvisnosti od internetnih iger med mladimi. Gre za novo določbo (člen 23-3), ki je bila 19. maja 2011 dodana revidiranemu zakonu o zaščiti mladih v Južni Koreji in je začela veljati 20. novembra 2011. Po obdobju mirovanja se je izvrševanje začelo leta 2012, pristojno ministrstvo pa je Ministrstvo za enakost spolov in družino. Jedro tega sistema je »omejiti zagotavljanje spletnih iger mladim, mlajšim od 16 let, za šest ur med polnočjo in 6. uro zjutraj«. Podjetja, ki ponujajo spletne igre, morajo mladim v teh urah prisilno preprečiti uporabo iger s preverjanjem njihove starosti in identitete. Ta sistem velja predvsem za spletne igre za osebne računalnike, ki uporabljajo internet, in igre v paketu za osebne računalnike, do katerih se dostopa prek CD-ja. V primeru mobilnih iger, ki se igrajo na pametnih telefonih in tabličnih računalnikih, je bila uporaba odložena za dve leti, kar odraža mnenje, da ni resne skrbi glede odvisnosti, saj veliko mladih še nima mobilnih naprav. Za vse igre, ki zahtevajo osebne podatke, velja sistem zaustavitve, za igre, ki ne zahtevajo osebnih podatkov, vendar zaračunavajo dodatne stroške, pa velja tudi sistem zaustavitve. Vendar pa se igre, kot sta StarCraft 1 in Diablo, ki ne zahtevajo osebnih podatkov in ne zaračunavajo dodatnih stroškov, ter konzolne igre, kot sta PlayStation in Nintendo Wii, ki ne zahtevajo spletne povezave, lahko prosto uporabljajo.

Nepravičnost in neučinkovitost sistema zaustavitve

Nasprotujem nujnosti sistema zaprtja iz dveh glavnih razlogov. Prvič, sistem ima majhen praktični učinek pri doseganju ciljev, ki so jih določili pristojni organi. Drugič, sistem pretirano omejuje individualno svobodo. Na podlagi teh razlogov trdim, da bi bilo treba sistem odpraviti.

Sistem za zaustavitev samo po imenu

Neresničnost »sistema zaustavitve« je prvi argument, ki podpira nepravičnost sistema. Kot že omenjeno, če igra sama ne zahteva osebnih podatkov, sistema ni mogoče uporabiti. Celo StarCraft, ki je že več kot 15 let najbolj priljubljena igra od konca devetdesetih let prejšnjega stoletja, ni podvržen »sistemu zaustavitve«.
To pomeni, da cilja zaščite mladih pred odvisnostjo od iger ni mogoče doseči zgolj s sistemom. Navsezadnje »sistem izklopa« ne more biti bistvena rešitev. Poleg tega je mogoče celo igre, za katere velja »sistem izklopa«, zaobiti s certificiranjem. Pogosto se zgodi, da uporabniki iger, mlajši od 16 let, »ukradejo« prava imena in osebne podatke svojih staršev, česar ta sistem ne more preprečiti.
Zato je glede na dejstvo, da je enostavno uporabljati osebne podatke drugih ljudi, učinkovitost tega sistema zelo vprašljiva.
Pravzaprav že omenjena anekdota o profesionalnem igralcu, mlajšem od 16 let, kaže, da je ta sistem neučinkovit. Isti časopisni članek je poročal, da se je profesionalni igralec, ki se je bil zaradi sistema za zaustavitev prisiljen odjaviti iz igre, kmalu zatem lahko znova prijavil z drugim ID-jem. Že ta primer jasno kaže, da sistem za zaustavitev ne more blokirati uporabnikov igre, mlajših od 16 let, za določeno časovno obdobje. Ne le, da je nemogoče vedeti, kje je profesionalni igralec dobil ID, na katerega sistem za zaustavitev ne bi vplival, ampak ministrstvo, pristojno za sistem za zaustavitev, ne more razkriti, koliko takšnih ID-jev obstaja.
Zato je težko preprečiti odvisnost od iger med mladimi, saj trenutni sistem ne omogoča izvajanja politik blokiranja povezav. Neučinkovitost sistema izklopa je mogoče opaziti tudi v drugih državah. Kitajska in Tajska sta uvedli »sistem izklopa«, vendar nobena druga država nima obveznega sistema blokiranja, kot je tisti, ki ga trenutno uzakonjajo v Koreji.
Na Kitajskem je bil sedanji sistem, ki je bil podoben korejskemu sistemu zaustavitve, ukinjen marca 2012 in sprejet je bil nov zakon, ki zagotavlja večjo avtonomijo uporabnikov. Tudi Tajska je od leta 2006 dve leti vzdrževala sistem zaustavitve, vendar je tajska vlada zakon sčasoma odpravila, ker je bil neučinkovit.

Kršitev svobode mladih

Poleg tega je protidemokratična narava »sistema zaprtja« pomemben razlog za poziv k njegovi odpravi. Menim, da bistvo »sistema zaprtja« ni zaščita mladih, temveč poseganje v njihovo pravico do iskanja sreče. 10. člen korejske ustave pravi: »Vsi ljudje imajo človeško dostojanstvo in vrednoto ter pravico do iskanja sreče. Država priznava nedotakljive temeljne človekove pravice posameznikov in je dolžna te pravice zagotavljati.« Ustava je temeljna norma, ki zagotavlja temeljna načela državne organizacije in funkcij ter temeljne pravice njenih državljanov, vsi zakoni Republike Koreje pa ne smejo kršiti ustave. Vendar pa podrobnejši pogled na podrobnosti »sistema zaprtja« razkrije, da gre za upravni zakon, ki krši 10. člen ustave. Pri razlagi določbe o pravici do iskanja sreče bi lahko trdili, da je zaščita mladih pred odvisnostjo od iger bolj skladna s pomenom določbe.
Vendar pa v demokratični družbi, ki ceni individualno svobodo in enakost nad vsem drugim, sistema zaprtja, ki popolnoma prepoveduje igranje iger v določenih urah, ni mogoče upravičiti z zgornjim argumentom, saj znatno posega v individualno svobodo. Ministrstvo za enakost spolov in družino, ministrstvo, pristojno za to vprašanje, se je na pomisleke glede kršitve pravice do iskanja sreče odzvalo z izjavo, da so »omejitve glede ponujanja iger v poznih nočnih urah namenjene zagotavljanju pravice mladih do spanja, kot priporoča Konvencija ZN o otrokovih pravicah«.
Vendar pa je pravica do spanja navsezadnje omejena na študente, ki se učijo pozno v noč, in mlade, ki gledajo televizijo in poslušajo radio. To pomeni, da je pravica do spanja navsezadnje stvar, o kateri lahko odloča posamezna mlada oseba. Zaščita pravice, ki jo je mogoče zagotoviti s takimi individualnimi odločitvami, z blokiranjem iger se lahko razlaga le kot kršitev svobode.
Poleg tega je glede na prostočasno okolje mladih v Koreji jasno, da ta sistem znatno posega v njihovo svobodo. Kar zadeva čas, so zaradi pretiranega navdušenja nad izobraževanjem v Koreji prostočasne dejavnosti, v katerih lahko mladi uživajo, zelo omejene. Poleg tega je sredi razvojno usmerjenih gospodarskih politik infrastruktura za prostočasne dejavnosti mladih precej slaba. V tem okolju lahko igre štejemo za eno redkih prostočasnih dejavnosti, ki so na voljo mladim. Če so te prostočasne dejavnosti delno omejene z zakonom, to znatno posega v pravico mladih do iskanja sreče.

Ozadje uvedbe sistema zaustavitve in potreba po izobraževalnem pristopu

Sistem zaustavitve je bil uveden z namenom reševanja problema odvisnosti mladih od iger. Zasvojenost z igrami je jasno prepoznana kot resen družbeni problem in lahko negativno vpliva na zdravje in akademske dosežke mladih. Vendar pa je pri reševanju tega problema lahko izobraževalni pristop učinkovitejši od pravnih sankcij. Potrebni so izobraževalni programi, ki bodo mlade v celoti ozavestili o nevarnostih odvisnosti od iger in jim pomagali razviti zdrave igralne navade. Pomembno je tudi, da starši in učitelji sodelujejo pri upravljanju in usmerjanju uporabe iger pri mladih.

zaključek

Kot je bilo že omenjeno, sistem zaustavitve, ki je neučinkovit in krši človekove pravice mladih, ne bi smel več obstajati. Če je cilj zaščititi mlade pred odvisnostjo od iger, je treba predlagati temeljnejše ukrepe za reševanje problema odvisnosti od iger. Glede na to, da obstaja jasna razlika med nezakonitostjo drog in iger, popolna blokada njihove uporabe, kot se to počne pri drogah, ne bi bila nič drugega kot površinski ukrep.
Da bi preprečili odvisnost od iger, je treba spodbujati izobraževalne ukrepe, da se mladi v celoti ozavestijo o nevarnostih odvisnosti od iger, in jim zagotoviti prostočasne dejavnosti, ki niso povezane z igrami. Poleg tega je treba vzpostaviti različne programe in politike, ki bodo mladim pomagale razviti zdrave igralne navade. S temi ukrepi bi bilo treba mlade podpirati pri samostojnem uživanju v igrah, hkrati pa ohranjati zdrav življenjski slog.