Sodobne družbe so zaradi zanemarjanja postale patološke. Po besedah Axela Horneta je boj za priznanje ključ do tega, da to presežemo in spremenimo v zdravo družbo.
Filozof Axel Hornet trdi, da je sodobna družba postala patološka družba, v kateri se posamezniki ne morejo uspešno uresničiti, in to pripisuje zanemarjanju. Trdi, da je za to, da se sodobna družba odmakne od patologije in postane zdrava družba, treba obnoviti družbeno priznanje, da se zagotovi posameznikova samoaktualizacija.
Na kakšen način Hornet vidi družbeno priznanje kot jamstvo za samouresničevanje posameznika? Da bi to pojasnil, najprej razloži proces oblikovanja posameznikovega samega sebe skozi odnos med 'objektivnim jazom' in 'subjektivnim jazom'. Objektivni jaz je samopodoba, ki si jo posameznik ustvari s posploševanjem predstav in pričakovanj drugih ljudi o njem. Z drugimi besedami, objektivni jaz je samopodoba, ki se družbeno zahteva od posameznika. Subjektivni jaz je samopodoba, preden se posameznik oblikuje kot odgovor na objektivnega jaza, in je neskončna možnost posameznika, da oblikuje sebe. Zato lahko subjektivni jaz oblikuje jaz tako, da ponotranji objektivnega mene, lahko pa subjektivni jaz tudi odbija objektivnega mene. Ko se subjektivni Jaz upre objektivnemu Jazu, lahko subjektivni Jaz objektivnemu Jazu uveljavi novo samopodobo in šele ko jo objektivni Jaz sprejme, lahko posameznik oblikuje jaz.
Po Hornettu posameznikovo oblikovanje jaza kot odgovor na subjektivni jaz predpostavlja medsebojno prepoznavanje akterjev v družbenih odnosih, torej posameznika in drugega. Tako lahko posameznik oblikuje jaz v odnosu medsebojnega priznavanja, posameznik, ki se oblikuje v odnosu medsebojnega priznavanja, pa lahko s pridobivanjem socialne podpore oblikuje pozitivno samozavest, pozitivno percepcijo sebe. Če pa posameznik v medsebojnem priznavalnem odnosu doživi družbeno neupoštevanje, je posameznikovo pozitivno samopodobo uničeno.
Hornett kategorizira odnose medsebojnega priznavanja in njihovo pozitivno samozaznavanje v tri vrste. Prvi je prvotni odnos, ki je odnos medsebojnega priznavanja, v katerem je posameznik prepoznan kot bitje s posebnimi potrebami in nagoni, tako da prejme čustveno upoštevanje drugih, kot je ljubezen ali prijateljstvo. Posamezniki, ki doživljajo čustveno oskrbo v prvinskem odnosu, razvijejo samozavest, prepričanje vase, da so njihove potrebe in čustva izpolnjeni in da je zanje vedno mogoče poskrbeti. Ko pa posameznik doživi neupoštevanje drugih, kot je zloraba ali napad, je zaupanje uničeno. Drugi je odnos pravic, ki je vzajemno priznavanje zakonskih pravic posameznika kot razumne osebe s strani drugih, ki je sposobna samostojno odločati o tem, kaj je prav in kaj narobe. V razmerju pravic posamezniki, ki so jim podeljene zakonske pravice, razvijejo občutek samospoštovanja in priznavajo, da jih družba spoštuje, saj imajo enake pravice kot drugi. Vendar pa je samospoštovanje uničeno, ko posameznik doživi nespoštovanje družbe, ki mu odreka zakonske pravice, za katere je pričakoval, da bodo izpolnjene. Tretji je odnos vrednotne skupnosti, ki je odnos medsebojnega priznavanja, v katerem posameznikom priznavajo njihovo individualnost, sposobnosti in lastnosti člani skupnosti, ki si delijo neko vrednost ali namen. Posamezniki izkusijo družbeno solidarnost, ko jih člani skupnosti prepoznajo kot dragocene, kar gradi samospoštovanje, občutek, da prispevajo k skupnosti. Vendar pa je samospoštovanje uničeno, ko posameznik doživi neupoštevanje svojih sposobnosti in lastnosti, kar člani skupnosti zanikajo.
Po Hornettovem mnenju, ko posameznik razvije pozitiven občutek sebe v vsakem od teh treh odnosov medsebojnega priznavanja, se lahko posameznik uspešno samoaktualizira. Ko pa posameznikovo pozitivno samozaznavanje uniči neupoštevanje v medsebojnem priznavalnem odnosu, posameznik izgubi možnost za samoaktualizacijo. Da bi si opomogel, se posameznik upre družbenemu redu priznavanja, ki je standard ali načelo, po katerem družba presoja, ali je posameznikov jaz sprejemljiv za priznanje. Ko posameznik uveljavi novo samopodobo obstoječemu redu priznavanja, se je prisiljen soočiti z obstoječim redom priznanja, posameznikov odpor pa se razširi na družbeni odpor, da bi zagotovil pogoje samoaktualizacije za tiste, ki so izključeni iz tega reda. obstoječi vrstni red priznanja.
Vsak takšen odpor imenuje boj za priznanje. Predvsem meni, da lahko priznavalni boji, ki nastajajo v razmerjih pravic ali vrednotnih skupnostih, oblikujejo nov priznavalni red s širjenjem obsega družbeno priznanih individualnih pravic ali vrednot. Zato Hornett trdi, da so boji za priznanje legitimni boji, ki sodobno družbo vračajo v zdravo družbo. To pomeni, da je boj za priznanje več kot le vprašanje posameznika, ampak lahko igra pomembno vlogo pri spreminjanju družbene strukture. V sodobni družbi so posamezniki skozi ta boj za priznanje nenehno v interakciji z družbo, v kateri živijo, in v tem procesu pridobijo moč, da se uresničijo in sledijo družbenim spremembam. Hornetova teorija nakazuje, da lahko ta družbena sprememba vodi do prehoda iz patološke družbe v zdravo.
Tudi Sršen izpostavlja pomen boja za priznanje, a opozarja, da ne gre le za problem posameznika, temveč za problem celotne družbe. Opozarja, da bodo posamezniki brez ponovne vzpostavitve družbene prepoznavnosti še naprej prikrajšani za možnosti samouresničevanja, kar bo ogrozilo zdravje celotne družbe. Zato Hornet trdi, da je ponovna vzpostavitev družbenega priznanja ključ do rešitve patoloških problemov, s katerimi se sooča sodobna družba, in ustvarjanja boljših družbenih razmer.
