Medtem ko so renesančni umetniki usmerjali gledalčev pogled naravnost, so baročni umetniki uporabljali tehniko anamorfoze, da bi popačene figure naredili vidne iz določenega kota ali skozi ogledalo. To je gledalcu omogočilo, da se aktivno vključi v delo in ponovno odkrije pomen umetnosti.
Renesančni umetniki so običajno predstavljali predmete tako, da so gledalčevo oko postavili na sprednji del slike. Pričakovali so, da bo imel gledalec pri gledanju dela fiksno stališče, tako da bi gledalec sliko gledal iz zelo poševnega kota, bi bile stvari videti popačene. Zaradi tega je pravilna postavitev gledalca postala pomemben izziv in Francesca, teoretičarka tistega časa, je celo trdila, da mora biti gledalčevo vidno polje znotraj kota 90 stopinj glede na sprednji del slike. To kaže, da je renesančna umetnost poudarjala frontalnost in uravnoteženost.
Vendar se je ta pristop sčasoma začel spreminjati. V obdobju baroka umetniki teh popačenj niso videli kot problem, ki ga je treba rešiti, temveč bolj kot ustvarjalni način izražanja. Takrat se je razvila posebna tehnika slikanja, imenovana anamorfoza. Anamorfoza ali popačenje je izjemno popačenje oblike predmeta, zaradi česar je težko prepoznati, kaj je upodobljeno od spredaj. Obstajata dve vrsti popačenja: kvadratno popačenje in odsevno popačenje. Če gledalec ob pogledu na zaslon z določene točke vidi pravilno obliko škrata, se temu reče kvadratni škrat, ker je konica vedno v kvadratu glede na zaslon. Tudi če okrog škrata postavimo valjasto zrcalo in se skozi odsev zrcala zdi, da je pritlikavec pravilno oblikovan, ga imenujemo odsevni pritlikavec.
Ta tehnološki napredek je presegel zgolj fiksiranje gledalčevega pogleda in se usmeril k poudarjanju interakcije med gledalcem in umetniškim delom. Gledalec, ki je vajen sliko gledati od spredaj, je lahko zmeden, ko prvič zagleda škrata, saj ga dojema kot nekakšno »madežo« in ne kot predmet. S prestavitvijo samega sebe ali postavitvijo zrcala pred njega pa se madež preoblikuje v smiselno obliko in šele ko gledalčev položaj ali gledalčeva dejanja izpolnjujejo določene pogoje, se pojavi izvirna podoba, ki jo je umetnik želel izraziti. Podoba, ki jo umetnik skriva v podobi škrata, se ne more razkriti brez sodelovanja gledalca, zato gledalec aktivno sodeluje pri gledanju slike, ne da bi se tega zavedal, da bi dojel umetnikove skrite misli.
Ta fascinacija nad anamorfozo je navdušila tako učenjake kot umetnike. Niceron je na primer opozoril, da medtem ko navadni gledalci palčke obravnavajo kot kaos, lahko gledalec, ki najde pravo perspektivo, prepozna skrite resnice. To nakazuje, da škrat ni le popačena slika, temveč orodje, ki skozi gledalčevo aktivno sodelovanje pri odkrivanju resnice zaokroži pomen dela.
Zaradi edinstvenega videza je anamorfoza v zahodni umetnostni zgodovini veljala le za zabavo nekaterih ljudi. Trdi se tudi, da zlasti v primeru kvadratnega škrata ni velike razlike med njim in zgoraj opisanimi renesančnimi slikami v smislu vrednotenja. Kljub tem kritikam pa je pomen kipa škrata v tem, da gledalec, ki je sliko pasivno gledal iz fiksnega položaja pred gledalcem, postane aktiven udeleženec v procesu pravilnega gledanja kipa in najde umetnikov namen in tema.
Anamorfoza je še vedno privlačna tudi v sodobni umetnosti. Ker se tehnike anamorfoze uporabljajo v novih medijih, kot je digitalna umetnost, vedno več umetniških del zahteva sodelovanje in interakcijo gledalca. To vodi do novega odnosa do umetniškega dela, ki se odcepi od tradicionalnega načina gledanja nanj. Umetniki uporabljajo to tehniko, da bi ustvarili globljo povezavo z gledalcem, ki presega zgolj zagotavljanje vizualnega užitka.
Skratka, anamorfoza je več kot le tehnika. Gledalcu omogoča, da slike ne le gleda, temveč aktivno sodeluje in prispeva k dokončanju dela v procesu odkrivanja skritih resnic. V tem smislu ima anamorfoza pomembno vlogo pri ponovnem razmišljanju o naravi umetnosti in načinu, kako jo cenimo.
