V tej objavi na blogu razmišljamo o smislu življenja, tako da pomladi ne vidimo zgolj kot letni čas mladosti, temveč kot letni čas razmisleka in upanja, ki prežema vsak trenutek življenja.
Pomlad mladosti, ki poje o ljubezni, je čudovita in sijoča pomlad. Vendar je pomlad, ki jo opazujemo in čutimo, neskončna pomlad življenja. Kdo pravi, da pomlad pripada samo mladim, ne pa tudi starim? Pomlad mladosti je enoplastna pomlad, ki prekipi od veselja, medtem ko je pomlad starosti večplastna pomlad, ki vsebuje tako veselje kot žalost.
Pomlad mladosti je sama po sebi polna upanja in možnosti. Vsak trenutek – srečanje z ljubljeno osebo, izzivi novih podvigov, tek proti sanjam – je pomlad mladosti prežel z briljantnostjo. V tem letnem času se neuspeha ne bojimo. Namesto tega verjamemo, da lekcije iz neuspeha vodijo do večje rasti. Zato je pomlad mladosti vedno svetla in živahna.
V nasprotju s tem je pomlad starejših letni čas, prepleten z neštetimi izkušnjami in čustvi, ki se nabirajo skozi življenje. Preteklost je dragoceno bogastvo; to bogastvo se, tako kot valovi, ki polnijo jezero, kopiči in kopiči, da tvori danes. Tako kot ni jezera brez vode, ni danes brez preteklosti. Zato je več vode, lepše jezero; daljša kot je preteklost, večji je danes.
Ni treba žalovati, ko v starosti dosežemo pomlad, ker se bojimo, da ne bomo videli še veliko pomladi. Namesto tega bi morali biti ponosni, da smo k mnogim že doživetim pomladom dodali še eno. Ko se vzpenjamo na goro ali hodimo po dolgi poti, po prepotovanih desetih ali dvajsetih kilometrih in se ozremo nazaj, so trenutki polni zadovoljstva in ponosa, ko pomislimo: "Od tam sem prehodil vse do tam." In včasih pokrajina, ki jo vidimo, ko se ozremo nazaj, razkrije presenetljivo lepoto, ki je na poti navzgor nismo opazili. Žalostno pa je, ko med sledenjem preteklim spominom ne najdem bisera, ampak le groba zrna peska v roki. Moja nepomembna preteklost vedno žalosti le današnji dan.
Pred dvoriščem stoji eno samo mandarinsko drevo. Na konici njegove vzhodne veje začenjajo brstiti sveži zeleni poganjki. Tudi debelejše veje prekipevajo od živahnega zelenega življenja. Kmalu se bodo razprostrli listi, zacvetelo cvetje in oblikovali se bodo plodovi. Pričakovanja gospodinjstva so precej visoka. Vendar z zahodne veje ni novic. Polovica drevesa je odmrlih vej. Pomlad ne more priti na odmrle veje. Lansko zimo, ko je odpadlo vse listje in so ostala le črna debla, sem se bala, da je morda umrlo, a sem verjela tudi, da bo spomladi oživelo. Vendar si nisem nikoli predstavljala, da bo iz istega debla ena veja živela, druga pa bo umrla. Toda skozi snežne metež in hud mraz je ena veja negovala življenje in preživela zimo, druga pa se v njem ni uspela ohraniti. Ta živahna, duhovita volja do življenja v vzhodni veji. Trije dolgi zimski meseci iskrenega, obupanega odpora. In neviden boj in vzdržljivost! Za to želim izreči neskončno spoštovanje in pohvalo.
Tako kot lahko vidimo življenje in smrt, ki sobivata na enem samem drevesu, moramo sprejeti, da v življenju sobivata upanje in obup. Zato pomlad starejših ni zgolj sprememba letnega časa, temveč pomeni globoko razmišljanje in življenjsko filozofijo, ki ju vsebuje. Miselnost, s katero človek pozdravi to pomlad, se razlikuje od miselnosti mladosti. Zdaj ne gre za slepo hitenje naprej, temveč za zaustavitev korakov, oziranje naokoli, premišljevanje o prehojeni poti in počasno načrtovanje poti naprej.
Žalovati, da je pomlad izginila, ko pomlad odide, je žalost žuželke, ki živi le eno leto. Drevo ima deset pomladi, ko pomlad odide desetkrat, in sto jeseni, ko jesen odide stokrat.
Odvisno od življenja posameznika je pomlad desettisočletne zgodovine človeštva vsa pomlad, shranjena v mojem telesu; odvisno od njegovih misli, koliko dni lahko zares traja nepozabna, izrazita pomlad? Zato ni dragoceno dolgo se zadrževati na svetu in videti veliko pomladi; temveč občutiti pomlad, kakršna bi morala biti, se spominjati vseh pomladi, ki so minile, in razmišljati o preteklosti, ne da bi jo izgubili, bogati naša življenja in ne pušča ničesar zaželenega.
Tako kot drevesa na pragu poženejo popke, se morajo tudi naša srca pripraviti na nove začetke. Čeprav se naša telesa starajo, mora naš duh ostati vedno živahen, kot svež pomladni dan. Takšna miselnost je zagotovo pot do resničnega uživanja življenjske pomladi. Če se ozremo na pretekla leta, se lahko s pomočjo modrosti in izkušenj, pridobljenih v njih, pripravimo na boljši jutri. Kajti pomlad navsezadnje zacveti v naših srcih.
Življenje je navsezadnje neskončno zaporedje pomladi. Ko današnja pomlad mine, pride nova in v tej pomladi gojimo nova upanja in sanje. Zato je pomembno, da cenimo sedanjo pomlad, se veselimo prihajajoče pomladi in bogatimo svoja življenja. Naj vsi, ki pozdravljamo pomlad, spoznajo to resnico in živijo vsak trenutek zvesto.
