V tej objavi na blogu raziskujemo strukturne spremembe sreče, ki jih bo prineslo večno življenje. Podrobno si bomo ogledali, kako se bodo preoblikovale človeške želje, tehnološki napredek in biološke razmere ter v katero smer bi se lahko povečala skupna sreča.
Preden povežemo večno življenje s srečo, moramo najprej opredeliti, kaj sreča sploh je. Sreča je na splošno opredeljena kot »subjektivno dobro počutje«, ki ni le subjektivno čustvo, ki ga vsak posameznik doživlja drugače, temveč se je sčasoma tudi njegov pomen razvijal. V daljni preteklosti, v dobi lova in nabiralništva, je uspešen lov ljudem prinesel neizmerno srečo, po kmetijski revoluciji pa je bila obilna letina sinonim za srečo. Ko je svet postal bolj raznolik in so se razredne razlike med ljudmi poglabljale, se je tudi pomen sreče razširil na vse bolj raznolike načine.
Tako splošno razumevanje sreče kot definicija, ki jo predlagajo biologi, lahko sama po sebi štejemo za prepričljiva argumenta. Vendar pa menim, da je sreča ne glede na to, kako je opredeljena, sama po sebi relativna. V kapitalistični družbi kopičenje kapitala s strani kapitalistov pomeni izkoriščanje delavcev, zato bi se sreča delavcev zmanjšala; podobno so se v času imperializma ljudje koloniziranih narodov počutili nesrečno. Tudi z biološkega vidika, medtem ko lahko oseba čuti srečo zaradi hormonov, ki se sprostijo ob osvojitvi Nobelove nagrade, lahko hormoni, ki se sprostijo pri nekom, ki ni zmagal, nasprotno, sprožijo občutke nesreče. Iz tega sklepam, da pri merjenju človeške sreče ne smemo upoštevati sreče le ene osebe ali ene skupine, temveč moramo upoštevati srečo vsega človeštva kot celote in analizirati obdobje, ki zajema celotno človeško življenje, ne le en trenutek.
Z mojega vidika sreče menim, da je sodobna družba strukturirana tako, da ljudem preprečuje, da bi bili dovolj srečni. V sodobni družbi občutek sreče neizogibno zahteva finančno podporo, vendar se tudi tisti z zadostnim bogastvom ne morejo v celoti spopasti z boleznimi, ki ogrožajo njihova življenja. Med kopičenjem bogastva kot sredstva za srečo lahko ena oseba prikrajša večje število ljudi za njihovo srečo, kar bo na koncu zmanjšalo skupno vsoto sreče. Poleg tega obstaja možnost, da nekdo ne bo mogel uživati sreče, ker si sredstva za dosego le-te pridobi prepozno v življenju ali ker v tem času zboli za neozdravljivo boleznijo. Če pa bi ljudje zaradi znanstvenega in tehnološkega napredka živeli večno, bi se lahko različni prej omenjeni problemi rešili.
Prvič, če ljudje dosežejo večno življenje, bogastvo ne bo več glavno sredstvo za srečo. V sodobni družbi ljudje kopičijo bogastvo, da bi izpolnili svoje želje, medtem ko so živi. Ker omejeno obdobje približno 100 let dojemajo kot kratko, si ljudje prizadevajo zaslužiti denar, da bi lahko vozili avtomobile, ki si jih želijo, jedli hrano, ki si jo želijo, in obiskovali kraje, kamor želijo iti. Med opravljanjem dela za zaslužek in različnimi prizadevanji za zagotovitev te službe ljudje doživljajo tako srečo kot nesrečo. Če pa bi ljudje lahko živeli večno, bi izginila potreba po hitenju s kopičenjem bogastva, kot to počnemo zdaj. Ker čas ni več omejen na 100 ali 200 let, bodo ljudje sčasoma dosegli, kar si želijo, četudi ne takoj, in verjamem, da bomo na koncu dosegli stanje, ko bodo vsi ljudje imeli enako bogastvo. Posledično bodo posamezniki preprosto doživeli enako raven sreče kot drugi, čeprav »kasneje«, in skupna količina izkušnje sreče bo ostala enaka. V skladu s to predpostavko ne ostane tekmovanje za srečo, temveč življenje v simbiozi.
Drugič, z nadaljnjim napredkom znanosti in tehnologije bo postalo mogoče preoblikovati sam človeški biološki sistem. Če bi, kot trdijo biologi, izločanje hormonov, kot je oksitocin, v človeškem telesu regulirali kot odziv na določene dogodke in bi nastalo čustvo opredelili kot srečo, bi potem znanost in tehnologija teoretično lahko to srečo neskončno razširili. Če bi biološke sisteme zasnovali tako, da bi sproščali le hormone, ki v določenih situacijah povzročajo srečo, hkrati pa bi preprečili izločanje hormonov, ki to čustvo zmanjšujejo, bi ljudje izkusili le srečo in sam koncept nesreče bi lahko sčasoma izginil. Nekateri bi lahko trdili, da bi se stopnja občutene sreče razlikovala od osebe do osebe, tudi če bi se izločala enaka količina hormonov. To vprašanje bi lahko rešili, če bi znanost in tehnologija zasnovali ne le količino izločanja hormonov, temveč tudi sam sistem v možganih, ki se odziva na hormonske dražljaje, tako da bi bil enak za vse ljudi.
Končno, če se človeško življenje ne bi nikoli končalo, se tudi sreča ne bi nikoli končala. Ljudje se še vedno soočajo z absolutnimi mejami bolezni in smrti. Tudi nekdo, ki se počuti srečnega, ko živi z lepo ženo, vzgaja ljubkega otroka in vsak dan je okusno hrano, ne more biti več srečen, če se sčasoma sooči s smrtjo ali trpi zaradi hudih bolečin zaradi bolezni, ne glede na to, kako srečen je bil prej. Vendar pa se napredek znanosti in tehnologije ne bo ustavil zgolj pri tem, da bi ljudje postali nesmrtni; spremenil bo naša življenja, tako da bomo lahko živeli zdravo in brez bolečin. Zdravo življenje je ključni element subjektivnega dobrega počutja, ki ga ljudje doživljajo, in samo po sebi prinaša srečo. Če se takšno zdravo življenje ne bi nikoli končalo, bi sreča, ki jo ljudje uživajo, trajala večno. Ker to velja ne le za posameznika, temveč za vse, ki so z njim povezani, se predvideva, da se bo skupna vsota sreče za vse človeštvo povečala in trajala.
Filozof Heidegger trdi, da je le življenje med izkušnjo smrti resnično življenje. Ta način življenja imenuje »obstoj« (Dasein), kar pomeni živeti pristno, njegova filozofija pa je znana kot »eksistencialistična filozofija«. Po Heideggerju je tesnoba pred smrtjo gonilna sila, ki ljudi sili k srečnemu življenju, in prav ta tesnoba ljudi močno spodbudi k občutku sreče življenja. Človeški obstoj vidi kot nekaj, kar izhaja iz priznanja in strahu pred smrtjo, in trdi, da ljudje, ki obstajajo na ta način, spoznajo pravi pomen časa, v katerem živijo, s čimer ponovno pridobijo svoje pristno življenje in obstoj ter živijo srečno.
Vendar pa bi po Heideggerjevi filozofiji večno življenje odpravilo sam koncept obstoja, kar bi vodilo do zaključka, da ljudje, ki svoj čas preživljajo brez smisla, ne morejo biti srečni. Vendar se s Heideggerjevim argumentom težko popolnoma strinjam. Prvič, predpostavka, da ljudje, ki ne obstajajo, sploh niso srečni, je vprašljiva. To bi lahko pomenilo zanikanje sreče, ki jo čutijo ljudje, ki so živeli v preteklosti ali živijo v sedanjosti – tudi če ne bi priznavali smrti ali obstoja. Drugič, tudi če bi se sreča zaradi obstoja povečala, verjamem, da bi sreča sčasoma izginila, ko se človeško življenje konča, zaradi česar bi njegov pomen zbledel. Če bi ljudje lahko dosegli večno življenje, bi lahko neskončno posedovali srečo; težko je trditi, da je prav izbrati srečo, ki nam bo neizogibno spet odvzeta.
Napredek znanosti in tehnologije bo človeštvo vodil k večnemu življenju, večno življenje pa lahko ljudi osreči na tri prej omenjene načine. Tekmovanje za srečo bo izginilo in ljudje bodo nenehno čutili srečo; ta sreča se ne bo nikoli končala, ampak se bo nadaljevala v nedogled. Razprave o tem, kaj točno pomeni sreča oziroma ali so nekatere oblike sreče »višje« ali »nižje«, niso več bistvene. Dejstvo, da bosta znanost in tehnologija ljudem omogočili življenje v večnem zdravju, bo človeštvu prineslo večno srečo. V tem primeru bi bilo pošteno nesmrtnost imenovati nekakšna »droga« za srečo.
