V tej objavi na blogu bomo raziskali skriti pomen altruističnega vedenja skozi film *Pripravnik* in hipotezo o recipročnosti.
Nedavni film je prejel visoke pohvale in osvojil srca mnogih ljudi. Gre za *Pripravnik*, film, ki prikazuje pot mlade direktorice, ki se loti 70-letnega upokojenega pripravnika po imenu "Ben", in kako se začneta razumeti in sočustvovati z življenjem drug drugega. V filmu se protagonist Ben sprva sooča s predsodki in prezirom okolice zgolj zaradi svoje starosti. Vendar pa Ben s pomočjo modrosti, pridobljene iz njegovih dolgoletnih življenjskih izkušenj in obzirne narave, ki daje prednost drugim, postopoma začne pridobivati vse. Navsezadnje ga njegov predan odnos uveljavi kot najbolj zaupanja vredno in zanesljivo osebo na delovnem mestu.
Kot je prikazano tukaj, altruistično vedenje glavnega junaka v filmu ni zgolj zaradi drugih, temveč na koncu prinaša pozitivne rezultate tudi zase. Kako bi lahko altruistično vedenje, ki na videz ne prinaša takojšnje koristi, vodilo človekovo življenje v pozitivno smer? Da bi odgovorili na to vprašanje, so številni znanstveniki izvedli raziskave, ena takšnih teorij pa je »hipoteza o recipročnem altruizmu«. V tem članku bomo Benova dejanja v filmu preučili z vidika te hipoteze in raziskali moč altruističnega vedenja.
Hipoteza recipročnega altruizma izhaja iz ideje, da »če nekomu pomagam zdaj, bom sčasoma prejel pomoč od te osebe ali nekoga drugega.« Z drugimi besedami, v situacijah, kjer obstaja verjetnost, da se bomo z drugimi srečevali večkrat in vzdrževali odnose v prihodnosti, altruistično vedenje – ki se kratkoročno morda zdi kot izguba – dolgoročno prinaša koristi. Zato se ljudje odločijo za altruistično delovanje ne zgolj iz morale ali dobre volje, temveč v pričakovanju dolgoročnih nagrad.
Leta 1984 je profesor Robert Axelrod z Univerze v Michiganu eksperimentalno potrdil to hipotezo z uporabo igre »Zapornikova dilema«. Raziskovalce z vsega sveta je zbral za različne strategije in po dveh krogih poskusov je bila strategija »Oko za oko«, ki je prinesla najvišjo nagrado. Ta strategija sledi preprostemu načelu: če nasprotnik sodeluje, sodeluje tudi drugi; če nasprotnik kljubuje, se drugi kljubuje. Rezultati so pokazali, da se je ta strategija v ponavljajočih se igrah izkazala za najbolj stabilno in je prinesla najvišje nagrade. Z drugimi besedami, pokazala je, da je altruistično vedenje, ki temelji na ponavljajoči se vzajemnosti, navsezadnje učinkovita strategija preživetja.
Ta hipoteza ni opažena le v človeški družbi, temveč tudi v živalskem kraljestvu. Šimpanzi na primer ponavadi delijo hrano s svojimi vrstniki, ki jih negujejo. Drug primer je velikanska paličnjaka, ki se med izvidniškimi misijami poda dlje, če je njen partner pripravljen sodelovati, a sčasoma preneha z izvidovanjem, če ta ne sodeluje. Na ta način se šimpanzi in velike bodičaste jegulje na podlagi odnosa partnerja, s katerim se bodo večkrat srečale, odločajo o altruističnem vedenju, kar kaže na to, da so tudi same razvile vedenjske strategije, ki temeljijo na hipotezi o ponavljajoči se recipročnosti.
Ponavljajoča se vzajemnost je igrala pomembno vlogo tudi v zgodnjih človeških družbah. V primitivnih plemenskih družbah je obstajala praksa, da so člani, ki so bili uspešni pri lovu, delili svoj plen z drugimi člani plemena. To ni bilo zgolj dejanje delitve; šlo je za vedenje, ki je temeljilo na pričakovanju, da bo posameznik prejel nadomestilo od drugih članov, če v prihodnosti ne bo lovil. Takšno altruistično vedenje, ki upošteva odnose s člani plemena, s katerimi bo posameznik dolgoročno živel skupaj, lahko štejemo za klasičen primer hipoteze o ponavljajoči se vzajemnosti.
Vrnimo se k primeru Bena, protagonista filma *Pripravnik*. Tudi Ben je del organizacije – podjetja – in zelo verjetno je, da bo še naprej srečeval in vzdrževal odnose s svojimi sodelavci tam. Z vidika hipoteze o ponavljajoči se recipročnosti je verjetno vedel, da bo, če bo v tem okolju deloval predano, sčasoma prejel ustrezno pomoč in podporo ljudi okoli sebe. Pravzaprav je dosledno ohranjal altruističen odnos in si posledično prislužil spoštovanje in zaupanje vseh v podjetju. To lahko vidimo kot primer, kjer hipoteza o recipročnosti učinkovito pojasnjuje situacijo v filmu.
Seveda te hipoteze ni mogoče brezpogojno uporabiti za vsako situacijo. Da bi hipoteza o vzajemnosti veljala, morata biti izpolnjena dva pogoja. Prvi je, da mora obstajati verjetnost nadaljnjega srečanja s prejemnikom altruističnega vedenja. Če pogledamo prej omenjene primere, se je altruistično vedenje pojavljalo v situacijah, ko so vsi vzdrževali stalne odnose s člani skupnosti. Nasprotno pa je v odnosih, kjer ni možnosti za ponovno srečanje, verjetnost altruističnega vedenja majhna, ker ni možnosti za prejem nagrade. Drugi pogoj je, da je treba predpostaviti pogojno sodelovanje – odzivanje na podlagi vedenja druge osebe – in ne brezpogojno sodelovanje. Če ena stranka še naprej deluje altruistično, druga stran pa se ne odzove enako, se pričakovana nagrada ne bo uresničila in altruistično vedenje se bo postopoma zmanjševalo.
Čeprav hipoteza o ponavljajoči se recipročnosti ni univerzalni ključ za razlago vsega altruističnega vedenja, ima pomemben pomen, saj ponuja veljavno razlago za večino družbenih situacij, kjer znotraj skupnosti poteka trajna interakcija. Tako kot Ben v filmu *Pripravnik*, skrb za druge in predanost sebi v družbi, ki ji pripadamo, ni zgolj stvar prijaznosti. Gre za življenjsko strategijo, ki nam lahko nekega dne koristi v zameno in lahko služi kot temelj za izgradnjo boljše družbe.
