V tej objavi na blogu raziskujemo različne perspektive o tem, ali je globalno segrevanje kriza, ki jo povzroča človekova dejavnost, ali preprosto del naravnih podnebnih sprememb.
Glede na slovarsko definicijo se globalno segrevanje nanaša na pojav naraščajočih povprečnih temperatur na zemeljski površini. Čeprav so bili pojavi segrevanja opaženi že večkrat od nastanka Zemlje, se globalno segrevanje, ki trenutno pritegne pozornost sveta, nanaša na hiter dvig povprečnih temperatur, ki se je začel konec 19. stoletja. Mnogi ljudje kot glavni vzrok za ta hiter dvig temperature navajajo uporabo fosilnih goriv, pri čemer kot dokaz navajajo, da je uporaba fosilnih goriv, kot sta nafta in premog, od industrijske revolucije naprej povečala koncentracijo toplogrednih plinov v ozračju. Glede na študijo IPCC (Medvladnega panela za podnebne spremembe) so se temperature pri primerjavi povprečne svetovne temperature konec 19. stoletja z današnjo dvignile za približno 0.6 °C. Ta dvig temperature povzroča drastične spremembe v naravnih ekosistemih, vključno s kopnim in oceani, spreminja habitate različnih rastlin in živali ter vodi do okoljskih težav, kot je izumrtje številnih vrst. Poleg tega taljenje ledenikov in naraščajoča gladina morja spreminjata obale, otoki, kot so Maldivi, pa so ogroženi zaradi potopitve, kar spodbuja k večji ozaveščenosti. Različne organizacije in strokovnjaki trdijo, da so bili trendi segrevanja do začetka 19. stoletja zgolj naravni ciklični pojavi, medtem ko so bile človeške dejavnosti glavni vzrok segrevanja od konca 19. stoletja naprej, in zagovarjajo razvoj protiukrepov.
Vendar pa Fred Singer in Dennis Avery, avtorja knjige »Neustavljivo globalno segrevanje«, te trditve neposredno ovržeta. Avtorja poudarjata, da so negativni učinki, ki se pripisujejo globalnemu segrevanju, pravzaprav pretirani in da gre za pojave, ki bi jih lahko opazili tudi v preteklosti. Trdita, da je globalno segrevanje, s katerim se svet trenutno sooča, cikličen pojav, tako kot v preteklosti, in je povsem naraven.
Osnova za njihov argument je naslednja. Avtorji najprej trdijo, da se dvig morske gladine v resnici ne dogaja. Medtem ko mnogi strokovnjaki trdijo, da bo globalno segrevanje povzročilo dvig morske gladine, potopitev otokov in številne nesreče, avtorji pojasnjujejo, da je dvig morske gladine zaradi globalnega segrevanja, ko se preučijo dejanski podatki satelitskih opazovanj, veliko bolj zanemarljiv kot številke, ki jih poročajo okoljske organizacije, kot sta IPCC in EPA (Ameriška agencija za varstvo okolja). Medtem ko je mogoče podatke IPCC in EPA izpeljati le z upoštevanjem količine taljenja ledenikov, ko se povprečna temperatura Zemlje dvigne, taljenje ledenikov poveča količino vodne pare v ozračju, kar vodi do več oblakov, kar posledično ustvarja nove ledenike in trajni sneg. Konec koncev, z znanstvenim dokazom, da količino ledenikov do neke mere vzdržuje oceansko kroženje, avtorji poudarjajo, da niso selektivno izbrali podatkov, ki podpirajo določen trend. Poleg tega avtorji ovržejo trditve strokovnjakov s primerom potapljajoče se regije Tuvalu. Strokovnjaki trdijo, da se Tuvalu potaplja zaradi dvigovanja morske gladine, vendar so satelitska opazovanja potrdila, da je to dejansko posledica posedanja kopnega, ne pa dvigovanja morske gladine.
Poleg tega avtorji zavračajo možnost nenadne globalne ohladitve. Medtem ko mnogi verjamejo, da globalno segrevanje vodi do zvišanja povprečne temperature Zemlje, avtorji trdijo, da to ni res. Namesto tega pojasnjujejo, da se s pospeševanjem globalnega segrevanja prenos toplote prek oceanskih tokov oteži, zaradi česar temperature v tropskih regijah še naprej naraščajo, medtem ko temperature v polarnih regijah padajo. Strokovnjaki napovedujejo, da bodo te spremembe sčasoma večino sveta vrnile v podnebje, podobno ledeni dobi, kar bo povzročilo težave v kmetijstvu in nesreče, kot je ogromen upad prebivalstva.
Trdijo, da bo ta proces potekal hitro, glede na to, da zgodovinski zapisi kažejo padec za približno -27 stopinje Fahrenheita v samo nekaj letih. Vendar pa so se po mnenju avtorjev oceanski tokovi v nedavnem obdobju segrevanja dejansko vztrajno povečevali. To kaže, da ni težav s kroženjem toplote oceanskih tokov, in ko so bile izvedene simulacije, ki so temeljile na teh dejstvih, za napovedovanje prihodnjih izidov, se je izkazalo, da verjetnost takšnih dogodkov ne obstaja. Glede na rezultate simulacij Centra Hadley je prihodnje kroženje toplote oceanov pokazalo trend naraščanja in ne zmanjševanja. Zato ne bo prišlo do nenadnih podnebnih nihanj zaradi globalnega segrevanja, niti do dramatičnih sprememb, kot je povprečni dvig temperature za 10 stopinj, v naslednjem desetletju. Avtorji poudarjajo, da so trditve strokovnjakov zgolj sredstvo za zagotovitev financiranja raziskav.
Nazadnje so avtorji obravnavali tudi ekstremne vremenske pojave, ki jih trenutno doživljamo. Vsako poletje doživljamo nevihte in pogoste nalive – pojave, ki so običajno povezani s tropskim podnebjem. Ekstremni vremenski dogodki, vključno z nevihtami in orkani, se dogajajo po vsem svetu. Medtem ko strokovnjaki trdijo, da so ti pojavi posledica globalnega segrevanja, avtorji trdijo nasprotno: da tisto, čemur pravimo »ekstremno vreme«, v resnici ni nič drugega kot ponavljanje dogodkov, ki so se vedno dogajali skozi zgodovino. Z drugimi besedami, cikli ekstremnih vremenskih pojavov so prepleteni s cikli segrevanja, in ker podnebne pojave povzročajo regionalne razlike v sončnem sevanju, odvisno od časa in letnega časa, so neizogibno povezani s segrevanjem. Ker obstajajo zgodovinski zapisi o teh pojavih v preteklosti, trdijo, da trditev strokovnjakov, da te tako imenovane »ekstremne vremenske dogodke« povzroča globalno segrevanje, ni veljavna.
Avtorji trdijo, da pojavi, za katere se trenutno domneva, da jih povzroča globalno segrevanje – pa tudi tisti, ki se lahko pojavijo v prihodnosti – bodisi niso posledica globalnega segrevanja bodisi se dejansko ne dogajajo. Avtorjev argument ne zanika samega globalnega segrevanja, temveč resne posledice, ki se mu pripisujejo. Zavračajo trditev, da so nekatere od teh posledic povezane z globalnim segrevanjem, in trdijo, da so predstavili dovolj dokazov v podporo svojemu stališču. Vendar knjiga izrecno ne navaja, da se globalno segrevanje samo po sebi ne dogaja, statistični podatki pa so nezadostni, kar kaže na to, da je potrebna nadaljnja dopolnitev. Zato si kot nekdo, ki se strinja s stališčem avtorjev, prizadevam dopolniti pomanjkljivosti knjige in dodatno okrepiti njihov argument.
Izvedel sem, da veliko strokovnjakov deli stališča avtorjev in da tudi oni že dolgo trdijo, da je globalno segrevanje prevara. Trdijo, da so pozivi strokovnjakov k alternativam globalnemu segrevanju v končni fazi politične taktike, namenjene omejevanju uporabe ogljikovega dioksida in fosilnih goriv. Obstajajo protiprimeri podatkom, ki jih predstavljajo institucije in strokovnjaki, ki poudarjajo resnost globalnega segrevanja. Te institucije in strokovnjaki trdijo, da se povprečna letna temperatura Zemlje dviguje, zaradi česar so zime krajše, led pa se oblikuje 5.8 dni kasneje in se tali 6.5 dni prej. V skladu s tem poudarjajo, da se je snežna odeja na severni polobli od leta 1966 letno zmanjšala za 5 %, poletni arktični led se je v primerjavi z desetletjem prej zmanjšal za 7.4 %, pokritost arktičnega morskega ledu pa se je zmanjšala za 2.7 %, pri čemer poudarjajo, da se ledeniki še naprej topijo. Vendar so ti podatki zgolj pristranski k določenemu argumentu. Po drugih podatkih se je povprečna temperatura na Grenlandiji dejansko znižala od leta 1937, ledene plošče, ki obdajajo Antarktiko, pa širijo ohlajanje. Poleg tega se je med letoma 1987 in 1998 povprečna svetovna temperatura dejansko znižala za 0.008 °C. V nasprotju s trditvijo, da vrste v polarnih regijah zaradi taljenja ledenikov in izgube habitatov izumrtje, obstajajo podatki, ki kažejo, da se je populacija polarnih medvedov v primerjavi z letom 1975 povečala za petkrat. Glede na članek Fox News, ki to podpira, se je arktični morski led leta 2013 povečal za 60 % v primerjavi s prejšnjim letom. Poleg tega Fyfe in sodelavci (2013) poudarjajo, da se je trend segrevanja upočasnil do te mere, da ga lahko štejemo za cikličen pojav.
Glede na ta dejstva je jasno, da so dokazi, ki podpirajo trenutne trditve o globalnem segrevanju, pristranski. Celovita analiza podatkov ne razkriva jasnih dokazov, da se globalno segrevanje dejansko dogaja. V članku celo trdijo, da je trditev o povečanih količinah toplogrednih plinov in ogljikovega dioksida zaradi uporabe fosilnih goriv napačna. Navajajo, da ogljikov dioksid predstavlja le 0.00127 % Zemljine atmosfere in zato nima vpliva na učinek tople grede. Študija Craiga D. Idsoja in sodelavcev (2013) prav tako podpira to trditev, saj razkriva, da ni povezave med temperaturnimi spremembami v zadnjih 150 letih in emisijami ogljikovega dioksida, ki jih povzroča človeška dejavnost. Avtor članka razlaga, zakaj se trdi o globalnem segrevanju, čeprav se v resnici ne dogaja, kot da ga vodijo politični motivi. Avtor, podobno kot avtorji knjige, tudi trdi, da znanstveniki, ki trdijo, da se globalno segrevanje dogaja, zgolj delujejo tako, da si zagotovijo financiranje raziskav.
Kot smo že omenili, dokazi o dejanskem dogajanju globalnega segrevanja niso jasni. Vse podnebne podatke je mogoče razlagati bodisi tako, da podpirajo globalno segrevanje bodisi tako, da ga ne. V zvezi s tem obstajajo tudi tisti, ki na razpravo o globalnem segrevanju gledajo z nevtralnega vidika. Tisti, ki imajo nevtralno stališče, trdijo, da je razprava o globalnem segrevanju v osnovi povezana z znanstveno negotovostjo. Leta 2004 je klimatolog Oreskes objavil članek v reviji *Science*, v katerem je dokazal, da je globalno segrevanje očitno obstoječ pojav, kar je privedlo do soglasja med številnimi klimatologi. To je spodbudilo zanimanje javnosti za vprašanje globalnega segrevanja in razprava se je okrepila. Vendar, kot smo že omenili, nekateri podatki ne podpirajo globalnega segrevanja in razkrilo se je, da so nekateri strokovnjaki uporabljali pristranske podatke. Leta 2009 se je razprava o globalnem segrevanju ponovno pojavila, potem ko so pricurljala elektronska sporočila, ki so razkrila, da so podnebni znanstveniki IPCC na skrajni način interpretirali in manipulirali s podatki z nejasnimi trendi. Navsezadnje je razprava o globalnem segrevanju nastala zaradi dogovarjanja med nekaterimi strokovnjaki, ki niso upoštevali znanstvene negotovosti. V resnici je mogoče trditve in sodbe o globalnem segrevanju podati le na podlagi globalne statistike in znanstvene analize. S tega vidika lahko argument, da se globalno segrevanje ne dogaja, temelji na pomanjkanju veljavnosti podatkov, ki trdijo, da se dogaja.
Skratka, globalno segrevanje, ki ga opisujejo strokovnjaki, ni tako hudo, kot si ga predstavljamo. Podatki, ki jih strokovnjaki uporabljajo za trditev, da se globalno segrevanje dogaja, so pristranski, pojavi, ki jih domnevno povzroča globalno segrevanje, pa so bodisi povsem naravni bodisi preprosto ne obstajajo. Trenutno smo sredi cikličnih podnebnih nihanj Zemlje in zgolj živimo v obdobju, ki ustreza fazi segrevanja.
