V tej objavi na blogu preučujemo, ali lahko sodobna družba premaga zapuščino preteklega totalitarizma in si utre pot v prihodnost.
Ko govorimo o »moderni dobi« kot zgodovinskem obdobju, običajno označujemo čas od izbruha prve svetovne vojne in ruske revolucije leta 1917 do danes. Trendi družbenih sprememb v tem obdobju in glavni dogodki, ki so se v njem odvijali, imajo edinstvene značilnosti, ki jih jasno ločujejo od prejšnjih obdobij. Za temi spremembami so prepleteni ekonomski, politični in družbeni dejavniki, ti kompleksni dejavniki pa so igrali ključno vlogo pri oblikovanju sodobne družbe. Prav znotraj teh značilnosti lahko odkrijemo status in pomen moderne dobe.
Najprej sta se v tem obdobju pojavila fašizem in nacizem. Ti ideologiji nista ostali zgolj politični doktrini; temveč sta se združili s kulturnimi in ekonomskimi elementi, da bi imeli še močnejši vpliv. Tako sta pokazali, da lahko ogromne birokratske organizacije in močni državni sistemi nadzorujejo avtonomijo posameznikov in družbenih skupin, manipulirajo z množicami in jim vladajo. Vzpon fašizma in nacizma je ljudi tistega časa spomnil, kako krhke so lahko vrednote svobode in demokracije, kar je vodilo do večjega prepoznavanja pomena varovanja svobode in pravic v sodobni družbi. Negativna zapuščina totalitarnih režimov se tu ni končala; prenesla se je na različne države po svetu, čeprav v nekoliko drugačnih oblikah. V nekem smislu lahko sodobno družbeno teorijo razumemo kot poskus, da bi vzroke za vzpon totalitarnih režimov in njihove družbene posledice povezali z nastankom množične družbe.
Po drugi svetovni vojni je kapitalistični sistem, okrepljen z izjemnim razvojem znanosti in tehnologije ter povečanjem proizvodnih zmogljivosti, užival relativno stabilnost in blaginjo. V razvitih kapitalističnih državah je prihod postindustrijske družbe – ki je daleč presegla stopnjo industrializacije – nekatere spodbudil k govorjenju o »koncu ideologije«. Socialistični blok si je prizadeval premagati protislovja kapitalizma in uresničiti egalitarno družbo s centraliziranimi načrtovanimi gospodarstvi in nacionalizacijo proizvodnih sredstev. Številne države tretjega sveta so se prav tako borile za politično demokratizacijo in družbeno preobrazbo, pri čemer so gospodarski razvoj uporabljale kot odskočno desko. Tako lahko potek svetovne zgodovine v zadnjem pol stoletja opišemo kot veliko panoramo sobivanja in konfliktov, ki jih spletajo ti različni svetovi.
Vendar pa, če pogledamo na trende sodobne družbe z današnje perspektive, težave bogastva, neenakosti in monopola v kapitalističnih družbah ostajajo nerešene. Te težave ne izvirajo zgolj iz ekonomskih neravnovesij, temveč se pojavljajo tudi kot posledica kombinacije socialne in kulturne diskriminacije ter zatiranja. Veliki eksperiment socialističnega bloka je na koncu privedel do nedavnega hitrega propada vzhodnoevropskih socialističnih sistemov zaradi neravnovesij in protislovij na politični, ekonomski in socialni ravni. To ne pomeni le ideološkega neuspeha, temveč tudi neuspeh praktičnih političnih in ekonomskih eksperimentov. Medtem tudi prihodnost tretjega sveta, ki si prizadeva osvoboditi se odvisnosti in doseči nacionalno samozadostnost, ni posebej svetla. Poleg tega sta ne glede na regijo izguba človeške dejavnosti in človeška odtujenost postali odločilni značilnosti sodobne družbe sredi vala birokratske organizacije in množizacije v vseh sektorjih družbe.
V takšnih okoliščinah, ne glede na to, ali sprejmemo strukturni funkcionalizem ali marksizem, je pojasnjevalna in napovedna moč velikih teorij zgolj zbledela. Posledično se je v zadnjem času pojavil slogan »postmodernizma« – ki poziva k osvoboditvi izpod okov, ki jih je modernost naložila človeštvu. Pojavljajo se tudi znaki intelektualnega in ideološkega tavanja. Skratka, ne moremo se izogniti strinjanju z diagnozo popolne krize modernosti.
Ali to pomeni, da za sodobne ljudi ni poti ali cilja, ki bi mu lahko sledili? Ali naj se v somraku 20. stoletja preprosto potopimo v ozračje mrakodrapenja in obupa konca stoletja? Z drugimi besedami, ali je prihodnost sodobne družbe resnično zaprta?
