V tej objavi na blogu raziskujemo nujnost širjenja človeških zmogljivosti kot odgovor na razvoj umetne inteligence.
Človeštvo proti umetni inteligenci
Znanstvenofantastični filmi in romani, kot je Matrica, pogosto prikazujejo mračno prihodnost človeštva, ki jo povzroča umetna inteligenca. Prepričanje, da bo umetna inteligenca ogrozila preživetje človeštva, verjetno izhaja iz dejstva, da je z napredkom tehnologije vse več primerov, ko umetna inteligenca kaže sposobnosti reševanja problemov, podobne ali celo boljše od človeških. Ali bodo roboti, ki so modrejši od nas, sčasoma zavladali nad nami? Če umetna inteligenca postane entiteta, ki ima tako samozavedanje kot inteligenco, bo človeštvo moralo imeti ustrezne intelektualne sposobnosti, da se izogne nadvladi.
Tehnološki napredek in prihodnost človeštva
Zamisel o širjenju človeških zmožnosti s pomočjo strojev se morda zdi kot nekaj, kar je vzeto naravnost iz znanstvene fantastike. Vendar pa glede na današnji tempo tehnološkega napredka gledamo v čas, ki ni zgolj oddaljena fantazija, temveč resnična možnost. Poleg tega lahko stroji presegajo zgolj dopolnjevanje človeških sposobnosti in omogočajo nove intelektualne in fizične zmožnosti, ki jih človeštvo prej ni moglo doseči. To postaja resničnost z znanstvenimi raziskavami, ki so bile v preteklosti nepredstavljive, in bo prineslo spremembe v naše vsakdanje življenje. Napredek umetne inteligence in nevroinženiringa je v ospredju in omogoča tehnološke preskoke, ki presegajo človeške omejitve.
Ker je tempo biološke evolucije omejen, kako lahko izboljšamo svoje zmogljivosti, ne da bi zaostali za umetno inteligenco, ki se razvija eksponentno? Predstavljajmo si prihodnjo človeško obliko, ki se morda zdi kot nekaj iz znanstvene fantastike, a je na obzorju.
Najprej lahko razmislimo, kako bi lahko sami postali umetna inteligenca. Z drugimi besedami, če bi bilo mogoče vse mehanizme, ki se dogajajo v možganih, mehansko zmanjšati, prenos človeških možganov v stroj ne bi bil nemogoč. Pravzaprav že potekajo raziskave za replikacijo človeških možganov na računalniku. »Projekt človeški možgani«, ki v Evropi poteka od leta 2013, si prizadeva simulirati človeške možgane z uporabo superračunalnikov. Profesorju Henryju Markramu, direktorju projekta, je že uspelo simulirati del mišjih možganov. Poleg poskusov simulacije možganov na računalniku v različnih državah potekajo tudi raziskave za ustvarjanje strojne opreme, oblikovane po vzoru nevronov, ki posnemajo možganske operativne mehanizme. Med omembe vredna primera sta IBM-ov »TrueNorth« in projekt Univerze v Manchestru »SpiNNaker«, ki si prizadevata za prenos značilnosti možganov – zlasti njihove visoko energetsko učinkovite, vzporedne omrežne strukture – na elektronske čipe.
Vendar pa se takšni radikalni in edinstveni poskusi posnemanja možganov v stroju zlahka srečajo s takojšnjo kritiko. Če pustimo ob strani stališče, da je uresničitev tega v bližnji prihodnosti praktično nemogoča zaradi polemik o etičnosti raziskave ali kompleksnosti in širokega obsega teme, obstajajo tudi tisti, ki izražajo temeljni skepticizem glede tega, ali lahko računalnik popolnoma posnema način delovanja možganov. To je zato, ker se zdi, da človeški možgani očitno ne delujejo kot kombinacija logičnih signalov, kot to počne računalnik. To je zelo močan protiargument; po njihovem mnenju je človeška misel neizračunljiva in je zato v osnovi nemogoče simulirati človeško misel z uporabo katerega koli računalniškega stroja, imenovanega računalnik. Vendar pa njihovemu argumentu kritično manjkajo empirični dokazi, da je človeška misel neizračunljiva. Seveda je trenutno nemogoče dokazati, da je njihov argument napačen; vendar se zdi trditev, da so različni mehanizmi, ki se pojavljajo v možganih, izračunljivi – kot je pokazala prej omenjena raziskava o modeliranju možganov – bolj prepričljiva kot njihov argument.
Širjenje človeških zmogljivosti s pomočjo strojev
Tudi če bi bilo mogoče človeške možgane prenesti v stroj, bi se nekateri morda bali, da bo dan, ko bo umetna inteligenca napredovala do te mere, da bo prevladovala nad človeštvom, prišel prej kot dan, ko bo ta raziskava uspešna. Ali ne bi mogli v tem primeru namesto prejšnjega pristopa povezati strojev z možgani, da bi izboljšali človeške zmogljivosti? To je očitno bolj realistično in dosegljivo prej kot prenos celotnih možganov v stroj, poleg tega pa je manj verjetno, da bo izzvalo odpor.
V zvezi s tem raziskave, namenjene kompenzaciji človeških omejitev, že nekaj let dajejo pomembne rezultate. Omogočanje vida slabovidnim z neposrednim oddajanjem električne stimulacije v vidni živec iz kamere ali razvoj protetičnih nog, ki se premikajo z zaznavanjem možganskih valov ljudi, ki so izgubili nogo, nista nova dosežka. Ali je torej mogoče iti dlje od zgolj kompenzacije človeških omejitev in jih dejansko razširiti? Čeprav še ni dokumentiranih primerov uporabe tega pri ljudeh, so bili poskusi, da bi mišim podelili supersenzorične sposobnosti – ali celo vsadili spomine, ki jih še nikoli niso izkusili – uspešni. Raziskovalna skupina na Univerzi Duke je povezala infrardeče senzorje s senzorično skorjo miši, kar je omogočilo preiskovancem, da zaznajo infrardečo svetlobo, leta 2013 pa je druga raziskovalna skupina laboratorijskim mišim vsadila lažne spomine.
Prihodnji potencial tehnologije
Raziskave o širjenju človeških zmožnosti s pomočjo strojev presegajo zgolj kompenzacijo okvar vida ali telesnih invalidnosti. Poleg tega raziskave napredujejo tudi v smeri preseganja človeških kognitivnih omejitev. Na primer, napredujejo raziskave za premagovanje omejitev spomina in uresničevanje novih oblik shranjevanja informacij s povezovanjem zunanjih pomnilniških naprav s človeškimi možgani. To presega zgolj obnovo nekaterih možganskih funkcij in ponuja potencial za povečanje količine in kakovosti informacij, ki si jih ljudje lahko zapomnijo. Z razvojem te tehnologije bi lahko privedla do inovativnega napredka na kognitivnih področjih, kot so učenje jezikov, analiza informacij in ustvarjalno mišljenje.
Poleg tega se raziskave širijo na področja duševnega zdravja, kot je čustvena regulacija. Na primer, povezovanje mehanskih naprav s centri za čustveno regulacijo v možganih bi lahko tehnologijam omogočilo zatiranje ali krepitev določenih čustev. To bi zagotovilo praktične rešitve ne le za zdravljenje duševnih motenj, kot je depresija, temveč tudi za reševanje različnih izzivov, s katerimi se soočajo sodobni ljudje, kot sta obvladovanje stresa in izboljšanje koncentracije.
Do sedaj smo preučevali tehnologije, ki širijo človeške zmožnosti – tehnologije, ki so se nekoč zdele kot del znanstvene fantastike. Poleg tega smo z različnimi študijami, ki so že bile izvedene ali so trenutno v teku, uzrli možnost, da bi te tehnologije lahko postale resničnost v prihodnosti, ki še ni blizu, a zagotovo ni preveč oddaljena. Seveda je sedanji trenutek le izhodišče zahtevne poti, na kateri moramo rešiti ne le tehnične ovire, temveč tudi netehnična vprašanja, kot so družbena in etična vprašanja. Če pa bodo raziskave na področjih, povezanih s temi tehnologijami – kot sta nevroinženiring in umetna inteligenca – še naprej tako močno napredovale kot zdaj in če si bomo dosledno predstavljali boljšo prihodnost skozi družbeni diskurz, si upam sanjati, da bo prišla doba – ne temačna, temveč doba, v kateri bodo ljudje in roboti sobivali, da bi zgradili visoko napredno kulturo.
