V tej objavi na blogu bomo primerjali ti dve osebnosti, obe znani kot »očeta zgodovine«, in raziskali izvor in pomen zgodovinskega pisanja.
Če zgodovino na splošno opredelimo kot spomin človeštva na preteklost ali kot pripoved, potem je zgodovina v tem smislu očitno obstajala že pred pojavom Herodota, ki ga pogosto imenujejo »oče zgodovine«. Na primer, epske pesmi, ki jih je napisal starogrški pesnik Homer, temeljijo na preteklih dogodkih – kot je trojanska vojna – in jih lahko obravnavamo kot samostojno obliko zgodovinske pripovedi. Vendar pa danes takšna dela niso vključena v kategorijo »zgodovina v ožjem pomenu besede«. To je zato, ker je bil Homer lik, ki je pel, »očaran« od navdiha, ki ga je prejel od bogov, na podlagi mitskih predstavitev kolektivnega spomina, ki so se prenašale v predpismeni družbi. Homer, pesnik, ki je pel o preteklih dogodkih, je bil pravzaprav zgolj posrednik navdiha, ki so ga dajale muze in Apolon – z drugimi besedami, nič drugega kot »posrednik spomina«.
Ključni predpogoj za nastanek »zgodovine v ožjem pomenu besede« je prav osvoboditev iz tega »transu podobnega stanja«, torej stanja, ki je odvisno od kolektivnega spomina. Odločilni katalizator, ki je omogočil to osvoboditev, je bil stik med kulturno heterogenimi skupinami. Šele skozi srečanja s tujimi kulturami so ljudje lahko dokončno relativizirali kolektivni spomin in pogled na svet lastne skupine, s čimer so omogočili nastanek posameznikov, ki so si prizadevali primerjati in revidirati obstoječe spomine. Na podlagi te preobrazbe je nastala Herodotova »Zgodovina« (»Historia«).
Za referenco, grška beseda 'historia', ki pomeni »zgodovina«, je prvotno pomenila »pričevanje očividcev«, vendar se je v Herodotovih časih njen pomen razširil in vključeval »poizvedovanje«. Njegova »Historia« je delo, ki obravnava »perzijske vojne« – najpomembnejše dogodke, ki so jih neposredno doživeli Herodotovi sodobniki – in njihove vzroke. V tem pogledu lahko Herodota razumemo kot nekakšnega rivala s Homerjem, ki se je osredotočil na starodavno vojno, znano kot trojanska vojna. Vendar sta oba vojno opisovala na bistveno različna načina. Medtem ko je Homer mitologiziral kolektivni spomin, ki se je prenašal po ustnem izročilu, da bi upodobil oddaljene dogodke iz preteklosti, je Herodot osebno pregledal najdišča ali zbiral zapise in pričevanja po različnih kanalih ter nato na podlagi teh dokazov sistematično opisal dogodke iz relativno nedavnega obdobja.
Herodotovo delo »Zgodovina« sestavlja skupno devet knjig; knjige od 1 do 4 so posvečene raziskovanju ozadja in vzrokov perzijskih vojn, knjige od 5 do 9 pa opisovanju dejanskega poteka vojne in njenih izidov. Na ta način je ohranil preiskovalni pristop, katerega cilj ni bil zgolj naštevanje dogodkov, temveč raziskovanje njihovih vzrokov in razkrivanje nastalih vzročnih povezav.
Kar zadeva svoj pripovedni slog, Herodot pri zbiranju različnih zapisov in pričevanj ni razlikoval med viri. V nekaterih primerih je najdišča obiskal osebno, da bi preveril dejstva, vendar večine informacij ni mogel preveriti neposredno. Kljub temu se je namesto kritičnega filtriranja teh informacij odločil, da jih predstavi in navede čim bolj raznoliko. Zaradi tega pristopa so kasnejši zgodovinarji pripoved v »Zgodovinah« pogosto dojemali kot nepovezano. Zlasti knjige od 1 do 4 »Zgodovin« dajejo velik poudarek običajem, tradicijam, geografiji in legendam regij zunaj Grčije, zaradi česar so nekateri kritizirali delo zaradi pomanjkanja tematske skladnosti.
Ta značilnost je deloma izhajala iz omejitev tistega časa, v katerem je bila Herodotova sposobnost analitičnega in abstraktnega mišljenja še vedno nerazvita, deloma pa iz pripovednega sloga njegovega časa – namreč prakse recitiranja del občinstvu. Takrat je bilo bolj običajno javno recitirati besedila kot pisati knjige, zato je moral ponuditi različne zgodbe in gradivo, da bi pritegnil pozornost občinstva. Z drugimi besedami, Herodot ni bil le zgodovinar, ampak je služil tudi kot pripovedovalec zgodb.
Medtem je Tukidid, zgodovinar, ki je nasledil Herodota, v poznejših generacijah postal »vzorec zgodovinarjev«. Tudi Tukidid je pisal o pomembnem dogodku svojega časa: peloponeški vojni. Vendar se je njegov pristop k zgodovinskim dogodkom bistveno razlikoval od Herodotovega. Medtem ko je Herodot včasih pustil, da je njegova pripoved skrenila s poti z opisi različnih geografskih podrobnosti ali običajev različnih ljudstev, je Tukidid dosegel pripovedno doslednost in osredotočen argument s poudarkom na politični in vojaški zgodovini.
Njegova »Zgodovina peloponeške vojne« obsega skupno osem knjig; po prvi knjigi, ki opisuje ozadje in vzroke vojne, se preostalih sedem knjig osredotoča izključno na sam potek vojne. Ta struktura tudi potrjuje, da je imel v mislih pisna besedila in ne ustne pripovedne tradicije svojega časa. Tukidid si je prizadeval pisati dela, osredotočena izključno na bralčevo razumevanje in kritično mišljenje, ne da bi moral upoštevati odziv občinstva.
Tudi Tukidid je glede narativne metode postavil jasna merila. Za zanesljive informacije je štel le zapise, ki jih je pridobil osebno, in pričevanja očividcev, medtem ko je temeljito izključeval zgodbe ali govorice, slišane iz druge roke. Poleg tega je med zbranimi informacijami usklajeval nasprotujoče si podrobnosti, vendar je bralcu izbral in predstavil le tiste informacije, ki se mu je zdele potrebne. To je bilo zato, ker je verjel, da je kot subjekt zgodovinskega razumevanja in ne zgolj kronist sposoben sam premostiti vrzel med preteklimi dogodki in razpoložljivimi informacijami.
Svojo pripoved je vodil na podlagi lastne zgodovinske perspektive in izkušenj, pri čemer se avtor po pripovedovanju v prvi osebi v predgovoru popolnoma umakne iz besedila. Z drugimi besedami, njegova pripoved prevzame obliko, v kateri je »pripovedovalec« neviden, »besedilo samo« pa postane pripovedovalec. Ta pripovedna tehnika krepi vtis objektivnega in zadržanega poročila. Poleg tega je z natančno analizo in opisovanjem psiholoških motivacij posameznikov in skupin, vpletenih v dogodke, zgodovinske dogodke živo oživil. Zahvaljujoč tem podrobnim opisom bralci sprejmejo pripovedovalca besedila kot objektivnega in avtoritativnega opazovalca, to sprejemanje avtoritete pa jim med branjem postopoma postane druga narava.
Kasnejše zahodne zgodovinske tradicije so začele posnemati Tukididovo pripovedno metodologijo in ne Herodotovega pristopa. Z drugimi besedami, poudarek je bil na načelih, kot so bolj logična in osredotočena tema, kritičen in objektiven odnos ter temeljito preverjanje virov. Ta trend je jasno opazen v ocenah poznejših zgodovinarjev; odličen primer je naslednja izjava J.-P. Vernanta: »Kljub Herodotovemu obstoju smo v skušnjavi, da bi Tukidida imenovali prvega pravega grškega zgodovinarja.« Ta izjava ni zgolj poklon Tukididu kot posamezniku; služi tudi kot pomemben dokaz, ki prikazuje, kako se je oblikovala in razvijala paradigma zgodovinskega pripovedovanja.
