V tej objavi na blogu bom s filozofskega vidika preučil, zakaj sodobni kristjani poskušajo dokazati Božji obstoj in pomen prizadevanja za harmonijo med razumom in vero.
Za sodobne kristjane dokazovanje Božjega obstoja pomeni več kot zgolj intelektualno raziskovanje. Dokaz Božjega obstoja je vprašanje, tesno povezano z bistvom vere, in igra ključno vlogo pri oblikovanju in ohranjanju temeljev te vere. Kot kristjan se mi zdi ta tema fascinantna – ne glede na to, ali sem že poskušal s takim dokazom, ali ga trenutno poskušam, ali ga nameravam storiti, ali pa ne glede na izid. Prizadevanja za dokazovanje Božjega obstoja pogosto poglobijo posameznikovo vero, čeprav lahko vodijo tudi v krizo vere. Med njimi je name najgloblji vtis pustil metafizični dokaz Božjega obstoja priznanega teologa Dunsa Scotusa. Zelo dobro pojasnjuje razliko med dojemanjem Božje resnice skozi vero – in ne skozi razum, ki je pred njo nemočen – in kaj ta razlika pomeni.
Vendar pa se ob tem postavlja pomembno vprašanje: Zakaj sodobni kristjani še vedno poskušajo dokazati Božji obstoj? Še posebej v dobi, v kateri prevladujeta znanost in tehnologija, obstaja dvom o tem, ali je vera sploh nekaj, kar je mogoče dokazati. Mnogi kristjani lahko poskus dokazovanja Božjega obstoja vidijo kot aroganten poskus, ki presega človeške omejitve. Kljub temu še vedno obstajajo pomembni razlogi za takšne poskuse. Razmerje med vero in razumom je bilo vedno osrednja tema krščanske teologije, za sodobne kristjane pa je harmonično povezovanje obeh postalo še pomembnejša naloga. Ko se racionalna misel in vera spopadeta, lahko poskus dokazovanja Božjega obstoja razumemo kot del prizadevanja za racionalno razumevanje vere.
Preden razložim Duns Scotusov dokaz o Božjem obstoju, bi rad razpravljal o metafiziki, ki jo je utemeljil. Metafizika je disciplina, ki raziskuje bit kot tako. Osredotočil se je na specifične predmete, kot so končno bitje, neskončno bitje, dejansko bitje in potencialno bitje. Verjel je, da se izrazi, ki označujejo temeljne lastnosti bitja – kot se nanašajo na ustvarjena bitja – lahko analogno in nedvoumno uporabijo tudi za Boga.
Pomembno pri dokazovanju Božjega obstoja torej presega zgolj filozofsko argumentacijo; osvetljuje odnos med vero in razumom. Z dokazovanjem Božjega obstoja si sodobni kristjani prizadevajo potrditi, da njihova vera ni zgolj čustveno prepričanje, temveč jo je mogoče upravičiti tudi z razumom in filozofskim razmišljanjem. Ta prizadevanja služijo krepitvi individualne vere in poglobitvi razumevanja Boga. Duns Scotov metafizični pristop ne dokazuje zgolj Božjega obstoja, temveč prikazuje, kako lahko razum in vera delujeta skupaj.
Velik pomen je pripisoval načelu, da mora biti vse, kar obstaja, bodisi nujno bodisi naključno – trditev, ki velja za ves obstoj. To dosledno velja za vse, kar obstaja. Duns Scotus se je osredotočil na naključnost in razlikoval med trenutkom narave in trenutkom časa. Točko, kjer se ta dva trenutka – trenutek časa in trenutek narave – sekata, je označil za »sočasne možnosti«. Ker trenutek časa še vedno obstaja, tudi ko to pišem in ko bralec to bere, lahko trenutek narave razumemo kot sočasno možnost. Ta sočasna naključnost vodi do trditve o »objektivni potencialnosti« – potencialu, da nastanejo predmeti, ki trenutno ne obstajajo. Pravijo, da se s to objektivno potencialnostjo individualizirajo celo predmeti, ki trenutno ne obstajajo.
Na podlagi te trditve je na novo interpretiral obstoječa koncepta oblike in materije ter trdil, da materija obstaja tudi brez oblike in predstavlja lastno bistvo. To bistvo je lahko onkraj človeškega zaznavanja. Poleg tega oblika opravlja funkcijo individuacije sama po sebi, neodvisno od substance. Z Božjo močjo je mogoče ustvariti in ohraniti obliko brez materije in materijo brez oblike. Obe imata potencialnost – inherentno pravico do individuacije. To objektivno potencialnost uporablja za razpravo o dokazu Božjega obstoja.
Duns Scotus je uporabil koncept vzročnosti, da bi dokazal obstoj Prvega vzroka. Zanj bi lahko bil Prvi vzrok Bog. Če na primer obstaja nekaj, kar ima sposobnost obstoja, se postavlja vprašanje: kaj ga je ustvarilo? Na to vprašanje odgovori z izjavo, da ker nič ne izvira iz nič, mora nujno obstajati nekaj. Poleg tega, ker nič ne more biti svoj lastni vzrok, je odgovor, da mora obstajati nekaj drugega kot entiteta, ki ima sposobnost obstoja. Posledica lahko nastane le iz vzroka. Zato lahko z identifikacijo vzroka posledice dosežemo Prvega principa. Vendar pa pademo v napako, ko iščemo vzrok, ki je ustvaril entiteto, ki ima sposobnost obstoja – vendar se po njegovem mnenju tak argument ne more ponavljati v nedogled. Navsezadnje trdi, da je prišel do Prvega principa.
Nezmožnost takšnega argumenta je pojasnil z razlikovanjem med verigami vzročnosti. Razlikoval je med tem, kar je urejeno po naključju, in tem, kar je urejeno po naravi. Predpostavimo, da obstaja sin, oče in dedek. Oče je vzrok sina. Oče je vzrok dedka. Vprašljivo je, ali je dedek vzrok sina. Čeprav lahko obstaja korelacija, to ne pojasni neposredne vzročne zveze. Zato bi Duns Scotus človeško verigo skozi generacije videl zgolj kot naključen red. Za razliko od naključnega reda, ki je horizontalen, bistveni red predstavlja vertikalni hierarhični red. Na primer, predpostavimo, da vrtnar drži lopato in premika zemljo. Brez vrtnarja lopata ne more sama premikati zemlje. Tudi zemlja se ne more premikati sama brez vrtnarja. To dokazuje, da vrtnar služi kot prvo načelo. Zato trdi, da to predstavlja vertikalni hierarhični red, v katerem verige vzrokov ni mogoče slediti v nedogled.
Ta argument ima veliko slabost: predpostavlja, da lahko dojamemo objektivno možnost, da lahko Bog s svojo močjo ustvari in ohrani toliko brezobličnih dejanj in brezobličnih dejanj, kot želi. Poleg tega ni jasno, zakaj v tem argumentu postavlja množico končnih prvih vzrokov (bitij) namesto enega samega, neskončnega Prvotnega vzroka.
Medtem ko je Akvinec za izhodišče svojega argumenta vzel vzročno verigo, ki dejansko obstaja v svetu, je Duns Scotus začel z možnostjo vzročnosti. To je bilo zato, ker je želel svoj dokaz predstaviti na podlagi zgolj abstraktne možnosti in ne na kontingentnih dejstvih narave. Verjel je, da če bi začeli z naravno filozofijo, ne bi nikoli mogli preseči končnega sveta. Duns Scotus tudi priznava, da je ta argument mogoč le, če ni protislovja v konceptu tega neskončnega bitja. Nadalje trdi, da bi bilo kakršno koli protislovje med konceptoma obstoja in neskončnosti že zdavnaj odkrito.
Neskončnost bi imel za najpomembnejši element v konceptu Boga. Ta neskončnost ni atribut Boga, temveč sestavni element božanskega bitja. Poleg tega je neskončnost značilnost, ki opredeljuje vse Božje lastnosti. Njegova izjava, da »po svoji naravi ima formalno popolnost kot vir in temelj, ki je neskončnost (Oxcn, 4, 3, 1, 32)«, nakazuje, da je mogoče Božje lastnosti izpeljati iz koncepta neskončnosti.
Če povzamemo Duns Scotusov dokaz o Božjem obstoju z makro perspektive, je treba najprej prepoznati objektivno potencialnost in, da bi določili Prvi vzrok, razlikovati med naključnim redom in bistvenim redom. Bistveni red nam omogoča, da prepoznamo atribut neskončnosti, s katerim lahko dokažemo Božji obstoj. To lahko štejemo za pomemben primer poskusov srednjeveških teologov, da bi uskladili religijo in filozofijo.
Tudi sodobni kristjani nadaljujejo to tradicijo in še naprej poskušajo dokazati obstoj Boga. Pomembno v tem procesu je preseči zgolj teoretično argumentacijo, poglobiti vero in obnoviti odnos z Bogom. Takšne dokaze lahko razumemo kot del prizadevanja za globlje razumevanje bistva vere in njeno harmonično povezovanje z razumom. S temi prizadevanji lahko sodobni kristjani poglobijo korenine svoje vere in si prizadevajo za duhovno življenje, v katerem razum in vera harmonično sobivata.
