V tej objavi na blogu bomo preučili, kako je mogoče posilstvo razložiti z vidika evolucijske psihologije in vedenjske ekologije, ter različne argumente in protiargumente glede tega, ali je posilstvo mogoče obravnavati kot prilagoditev.
Je posilstvo prilagoditev? To je zagotovo tema, o kateri je v vsakdanjem življenju težko odkrito razpravljati. »Darwinova tabela« obravnava to občutljivo temo. Zagovorniki se v prvi vrsti sklicujejo na delo »Naravna zgodovina posilstva: Biološke osnove spolne prisile« (2000), katerega soavtor je vedenjski ekolog Randy Thornhill, da bi trdili, da je posilstvo evolucijska prilagoditev. Trdijo, da je posilstvo povečalo reproduktivne možnosti nekaterih moških, ki so se težko znašli pri iskanju partnerk, in da se je to vedenje ohranilo z naravno selekcijo skozi evolucijo.
Po drugi strani pa nasprotniki trdijo, da so dokazi, predstavljeni v knjigi »Naravna zgodovina posilstva«, nezadostni in da bi bilo, če bi bilo posilstvo prilagoditev, težko razložiti primere, kot so posilstvo istospolnih oseb, incest in spolna zloraba otrok. Prav tako poudarjajo, da ima logika, predstavljena v knjigi, sama po sebi omejitve pri razlagi kompleksnega družbenega in kulturnega vedenja ljudi. Avtor ob uvajanju argumenta za to uporabi primer debelosti, da ponazori, da pojav, ki je bil v preteklosti prilagodljiv, danes morda ni več prilagodljiv.
Preden ovržem argument v prid posilstvu, bom za namene te razprave pustil ob strani etična vprašanja, povezana s posilstvom. Tukaj želim le preučiti, ali je trditev »posilstvo je prilagoditev« znanstveno veljavna. Trdim, da je posilstvo stranski produkt spolne želje in ne prilagoditev, na podlagi naslednjih dveh razlogov.
Prvič, če je posilstvo posledica prilagoditve, je treba dejansko dokazati namen, ki ga trdi stran, ki je za posilstvo – namreč »funkcijo povečanja reproduktivnega uspeha«. Vendar ni bilo jasno dokazano, da posilstvo dejansko poveča reproduktivni uspeh. V sodobni družbi obstajajo primeri, ko se žrtve posilstva odločijo za nujno kontracepcijo ali pa se odločijo za prekinitev nosečnosti v mejah, ki jih dovoljujejo nacionalni zakoni. Zato je, čeprav je težko presoditi, ali je posilstvo evolucijska prilagoditev, izključno na podlagi današnje realnosti, vsaj nerazumno sklepati, da posilstvo neposredno vodi do reproduktivnega uspeha.
Poleg tega primeri spolnega nasilja vključujejo žrtve, ki so otroci in zato niso sposobni razmnoževanja. V takih primerih sam cilj razmnoževanja ne velja. Če je posilstvo prilagoditev za razmnoževanje, kako je mogoče te primere razložiti? Podobno je spolno nasilje, ki ga moški storijo nad drugimi moškimi, ali incestuozno spolno nasilje težko razložiti zgolj z vidika razmnoževanja.
Zagovorniki bi lahko v odgovor trdili, da so spolno nasilje nad moškimi, incestuozno spolno nasilje in spolno nasilje nad otroki izjemni pojavi ali stranski produkti, ki so nastali med prilagoditvenim procesom. Vendar pa ostaja predmet razprave, ali je resnično veljavno vse te različne primere razložiti zgolj kot izjemne mutacije ali stranske produkte. To pa zato, ker je obseg pojavov, ki jih je treba razložiti, preširok, da bi ga lahko preprosto zavrgli kot izjeme.
Drugič, v delu »Naravna zgodovina posilstva: biološke osnove spolne prisile«, ki ga zagovorniki navajajo kot dokaz, so samci škorpijonk predstavljeni kot študija primera za preučitev, ali je posilstvo prilagoditev. Samci škorpijonk imajo fizično strukturo, ki omogoča prisilno kopulacijo, in na podlagi tega avtorji trdijo, da bi lahko bilo tudi posilstveno vedenje pri moških prilagoditev.
Vendar pa so škorpijoni žuželke, ki spadajo v deblo členonožcev (Arthropoda) in so evolucijsko zelo oddaljeni od ljudi, ki so primati. Posledično so kritiki poudarili, da obstajajo omejitve pri uporabi takšnih primerov za neposredno razlago človeškega vedenja. Pravzaprav so bile izražene različne kritike glede raziskovalnih metod in interpretacij teh študij, razprava pa se nadaljuje celo na področju evolucijske psihologije.
Seveda obstajajo številni zabeleženi primeri prisilnega parjenja v živalskem kraljestvu. Na podlagi tega bi lahko trdili, da se je podobno vedenje morda pojavilo tudi pri ljudeh med evolucijo. Vendar pa še vedno ni jasnih dokazov o tem, kako natančno je takšno vedenje prispevalo k reproduktivnemu uspehu. Če je posilstvo resnično prilagoditev, je treba predlagati poseben mehanizem, ki bi pojasnil, kako je povečalo reproduktivni uspeh v primerjavi z običajnim parjenjem.
Vprašanje, ali je »posilstvo prilagoditev ali ne«, je zelo zapleteno. To pa zato, ker obe strani, tudi če upoštevamo le znanstvene razlage in odmislimo etične sodbe, predstavljata argumente, ki so do neke mere prepričljivi. Zagovorniki trdijo, da je posilstvo prilagoditev, in navajajo dejstvo, da posilstvo obstaja že dolgo časa. Po drugi strani pa nasprotniki trdijo, da posilstvo ni prilagoditev, temveč stranski produkt spolne želje ali drugih psiholoških mehanizmov – ali vedenja, ki je posledica kombinacije družbenokulturnih dejavnikov – in navajajo primere, kot so posilstvo in umor, istospolno spolno nasilje, incestuozno spolno nasilje in spolna zloraba otrok.
Pri razlagi različnih primerov – kot so posilstvo in umor, istospolno spolno nasilje, incestuozno spolno nasilje in spolna zloraba otrok – kot zgolj izjem, ki izhajajo iz procesa prilagajanja, obstajajo precejšnji izzivi. Ali je te pojave mogoče zadostno razložiti z enim samim konceptom »prilagoditve«, ostaja področje, ki zahteva nadaljnje raziskave.
Posilstvo je tema, o kateri je težko odkrito razpravljati in o kateri ni lahko poglobljeno razmišljati. Poskusi, da bi jo razložili z vidika evolucije in naravne selekcije, lahko ponudijo eno od možnih poti za razumevanje človeškega vedenja. Vendar pa je na podlagi dosedanjih raziskav težko sklepati, da je bilo zbranih dovolj dokazov, da bi to teorijo sprejeli kot uveljavljeno. Tudi če pustimo ob strani etične pomisleke, bi bil previdnejši pristop razumevanje kompleksnega vedenja posilstva kot pojava, ki ga ne oblikujejo le biološki dejavniki, temveč tudi psihološki, socialni in kulturni dejavniki, ki delujejo usklajeno.
